Ljudje, kot posamezniki smo vraščeni v “družbeno okolje”, ki ga sestavljajo dom, sosedje, prijatelji in vrstniki, šola, zapleten sistem informacij, ceste, hiše in razne tovarne,… to imenujemo socitehnosfera, lahko pa s človekovo dejavnostjo ustvarjen svet imenujemo tudi umetni ali kulturni ekosistem. Človekova družba se vpleta v naravno okolje, človek sam je del naravnega okolja in je od njega na različne načine odvisen. To odvisnost poskuša človek premagati in obvladati naravne danosti, poleg tega prilagoditi naravno okolje svojim potrebam – rezultat tega pa je konflikt med sociotehnosfero in ekosfero, ki lahko uniči človeka in naravo.

EKOLOŠKA KRIZA je porušeno ravnovesje med človekom (družbo) in naravo, krivec za to pa je človek s svojo kulturo in tehniko, s katerima brezobzirno dominira nad naravo. Ekološka kriza je cela vrsta nerešenih problemov – od lokalnih odlagališč odpadkov, pa do škodljivih sprememb celotnega podnebja; to je rezultat izrazitega nesoglasja med cikličnimi in v sebi zaključenimi procesi, ki se odvijajo v ekosferi.

Obstajajo naravne meje rasti, ki jih postavljajo predvsem omejen prostor, omejene količine naravnih virov ter omejeno sposobnost narave za sprejem odpadkov oziroma omejene samočistilne zmogljivosti okolja. Zavest o destruktivnem človeškem preoblikovanju naravnega okolja se pojavi bolj v drugi polovici 20. stoletja.

VZROKI EKOLOŠKE KRIZE

POMEN ANTROPOLOŠKEGA DEJAVNIKA IN ANTROPOCENTRIZEM

Vzroke sedanje ekološke krize povezujemo z nastopom industrijske dobe pred 200 leti. Nekateri pa iščejo vzroke že v samem bistvu človeka, poudarjajo antropološki dejavnik – človek naj bi bil v nasprotju z živaljo sposoben izumljati in izdelovati orodja in te izkušnje prenašati na potomce. Človek je torej sposoben gospodovati naravi in jo prilagajati svojim potrebam, s tem pa žal začne ogrožati tudi svoj in njej obstoj. Do bistvene spremembe v človekovem odnosu do narave je prišlo tam in tedaj, ko je človek postal poljedelec in živinorejec. S temi dejavnostmi je človek bolj posegel v naravne sisteme in jih pristransko prilagodil svojim potrebam. S tem je sicer povzročil več škode kot koristi, na primer zaradi prekomernega izsekavanja gozda, ampak so bile te “poškodbe” dolgo lokalno omejene. Tam, kjer človek postane samostojen ekološki dejavnik, se korenito spremeni njegovo dojemanje lastnega položaja v naravi.

VPLIV MODERNIZACIJE IN INDUSTRIALIZACIJE

Z nastopom industrijske dobe se začnejo eksponencialna rast izkoriščanja neobnovljivih virov, nenehna razširjena reprodukcija in pospešena rast prebivalstva. Vzrok sedanje ekološke krize je torej industrijski način proizvodnje, ki se je uveljavil najprej v kapitalistični nato v socialistični različici. Cilj je postal proizvesti čim več materialnih dobrin, postati neodvisen od naravnih pogojev, obvladati naravo in vplivati na dogajanje v njej. Z industrijsko dobo se je uveljavil nov pogled na naravo – odmaknjeno, brez domišljije, motivov, mehanično in matematično. Narava ima svoje zakone, ki jih z opazovanjem in človeškim razumom mogoče spoznati in so predmeti predvidevanja. Spoznavnost, merljivost in predvidljivost narave imajo svoje praktične cilje – s tem, ko jo spoznamo, jo lahko tudi praktično obvladamo in izkoriščamo za človeške potrebe. S pospeševanjem industrijskega razvoja je postalo bolj očitno, da sociotehnosfera in ekosfera delujeta po različnih načelih in prva ogroža drugo. V ekosferi je vse povezano z vsem, značilno je krožno gibanje in ni prostora za odpadke. Sociotehnosfera pa deluje po načelu linearnosti, kjer se vsi procesi iztečejo v odpadke. Človek nenehno ločuje snovi iz zaprtih naravnih krogotokov in jih vključuje v linearne procese.

NEKATERI GLOBALNI EKOLOŠKI PROBLEMI

Blaginje industrijske civilizacije je deležen majhen delež svetovnega prebivalstva, pa vendar je ekološka kriza globalni problem. Ogroženost rastlin, živali in ljudi ni več mogoče lokalno omejiti, saj imajo globalizacijsko tendenco. Problem ekološke krize ne more rešiti nobena država posamično, mogoče jih je rešiti samo s skupnim prizadevanjem vseh držav. Globalno segrevanje ozračja naj bi imelo resne posledice na ves živi svet in tudi na način življenja ljudi. Podnebne spremembe naj bi najbolj prizadele nekatera območja sveta, ki so že zdaj med najrevnejšimi. Tudi umiranje gozdov poteka globalno; včasih so umirali zaradi izsekavanja za obdelovalne površine, dandanes pa umirajo tudi zaradi onesnaženosti, kar je posledica industrializacije.

PRIZADEVANJE ZA OBLIKOVANJE “OKOLJU PRIJAZNEGA” GOSPODARSTVA

V razmerah večje blaginje, kjer ljudem ni potrebno toliko skrbeti za materialne dobrine in revščino, kjer so ljudje bolj izobraženi in imajo dostop do informacij, se prej razvije zavest o tveganju in ogroženosti, ki ju povzroča proizvodnja bogastva. Gospodarsko razvite družbe zahtevajo spojitev ekologije in ekonomije, temu pravimo oblikovanje okolju prijaznega gospodarstva. Tu uvajajo t.i. čisto tehnologijo, reciklažo odpadkov, usmerjajo se k uporabi obnovljivih virov energije, sprejemajo predpise o varstvu okolja. Kljub ekološki ozaveščenosti pa sta še precej močna prepričanje in praksa, da je mogoče zadovoljiti številne potrebe in hkrati ne uničevati dodatno še okolja. Poglavitni dejavnik ekološke krize so dandanes tudi nerazvite države zaradi velikega števila prebivalcev in neodgovornega odnosa do okolja. Z globalizacijo gospodarstva so tvegane in umazane tovarne in industrijo preselili v dežele z nizkimi mezdami, ti pa so z vidika razvitih tudi primerno odlagališče vsakršnih strupenih in škodljivih odpadkov.

MOŽNOST ODPRAVLJANJA EKOLOŠKE KRIZE

Za možnost odpravljanja ekološke krize se ponuja več možnih odgovorov in rešitev. Nekateri so pesimisti  in pravijo, da ljudje niso sposobni spremeniti svoje dosedanje ekološke naravnanosti, do ekološke in civilizacijske krize bo prišlo. Drugi nočejo priznati, resnost položaja in menijo, da so številne študije o ogroženosti okolja močno pretiravane in ni nobene potrebe po ponovni določitvi mesta človeka v naravi. Tretji so eko-tehnološki optimisti, ki pravijo, da je sedanja ekološka kriza le začasna stvar ter, da jo človek lahko obvlada z uvajanjem ekološko ustreznejših tehnologij in eksponencialna ekonomska rast se lahko nadaljuje, vendar pa obstajajo fizične meje te rasti, a so zelo oddaljene. Tehnologija je sicer povzročila ekološko krizo, vendar jo lahko človek s pomočjo le-te tudi obvladuje. Četrti so prepričani, da je misel, da tehnologija lahko reši ekološke probleme le iluzija. Prispevajo sicer k prizadevanju za uvajanje ekološko ustreznejših tehnologij, vendar menijo, da so ekološko popolnoma ustrezne. Živimo na omejenem okolju (tako prostorsko kot tudi s surovinami), zato nobena trajna rast ni mogoča. Trajna rešitev pred rastočo izrabo virov in onesnaževanjem naj bi bil model stacionarne ravnovesne ekonomije, prehod od rasti k ravnovesju. Odslej bomo živeli z zavestjo o mejah rasti. zadnji čas se uveljavlja koncept okoljskega prostora, ki pa je še vsebinsko in metodološko nedodelan. Okoljski prostor posamezne države sestavlja glede na število prebivalcev določen delež planetarnih količin naravnih virov, ki jih smejo porabiti in prav tako tudi določena količina emisij različnih odpadkov, ki si jih smemo privoščiti. Tako bi bila raven porabe naravnih virov in emisij odpadkov trajno določena in ne bi smela presegati stopnje. Takšno ravnanje naj bi vodilo k sožitju, sobivanju z naravo oziroma k sonaravnemu razvoju. To bo pa mogoče le, če bosta varstvo okolja in enakost prebivalcev sveta postala vodilni civilizacijski cilj. Ne glede na to kaj bomo storili pa bo prišlo do postopne antropološke degradacije okolja.

EKOLOŠKA ETIKA

Ko govorimo o okolju si predstavljamo sebe v središču, kot lastnike in gospodarje narave. Neustrezno varstvo okolja lahko resno ogrozi človekove koristi (bolj se bomo ljudje odločali za rešitve, ki so do okolja prijazne, večje bodo naše koristi). Ekološka kriza je dokaz, da smo ljudje izjemni, a nismo nikakršno središče. S svojim delovanjem izzovemo posledice, ki jih nismo želeli niti predvidevali. Zaradi uničujočih posledic lastnega delovanja je nujno, da na novo premislimo o svojem mestu v naravi.

Bistvo ekološke etike je v tem, da nimamo pravice in dostojanstva samo ljudje, ampak tudi druga živa bitja in naravni objekti, ter da moralno delovanje v odnosih med ljudmi razširimo na naravo. Nujno pa je, da se ne dojemamo kot središče, ampak kot eden sestavnih delov, odreči se moramo antropocentrizmu. Bolj ko se bodo uveljavljale prepovedi, zapovedi in dolžnosti v človekovem odnosu do narave, bolj se bo spreminjalo tudi moralno vrednotenje, nedopustno ravnanje in tudi moralna sodba.

“Gost si na tem planetu, zato se pričakuje od tebe, da boš zapustil takega, kakršnega si našel, ali boljšega. Skrbeti moraš za druge življenjske oblike, ki ne znajo govoriti ali si pomagati. Odgovoren si za obljube, ki jih daješ, za dogovore, ki jih sklepaš, in za rezultate svojih dejanj.”  – Marlo Morgan

Slovenija je sicer majhna država, ki pa se zaradi reliefne raznolikosti (menjava dolin, kotlin in gora), prehodne lege in odprtosti proti drugim delom Evrope srečuje z različnimi okoljskimi problemi. Ti so se nakopičili v drugi polovici 20. stoletja. Naše okolje je bilo najbolj prizadeto v obdobju najhitrejše povojne industrializacije in urbanizacije. Onesnaževanje okolja povzorčajo različne emisije. Emisije so različne snovi ali vrsta energije, izločene in zapuščene v okolje. Sestavljajo jih različni plini, tekoči in trdni delci ter sevanja.

Onesnaževanje okolja se je krepilo vse do sredine prejšnjega desetletja. V zadnjih letih, v obdobju po osamosvojitvi, se je stanje posameznih sestavin okolja, predvsem zaradi zapiranja tehnološko zastarelih industrijskih obratov, nekoliko izboljšalo kakovost površinskih voda in zraka. Pri drugih sestavinah pa se še naprej slabša, recimo kakovost podtalnice. Pokrajine, kjer je prizadetost okolja večja, se prepletajo s tistimi, kjer je manjša. Čeprav so prizadete vse sestavine okolja (zrak, vodovje in tla), je prizadetost omejena predvsem na nekatere kotline in doline ter posamezne odseke rek.

ONESNAŽEVANJE ZRAKA SE JE ZMANJŠALO

Onesnaženost zraka se je zaradi reliefne raznolikosti najbolj osredotočila v nekaterih kotlinah in dolinah. Emisijam, ki nastajajo v Sloveniji, se pridružujejo tudi škodljive snovi, ki jih k nam prinašajo vetrovi iz Zahodne in Srednje Evrope.

V preteklosti je bila v Sloveniji onesnaženost zraka ena največjih težav, zato smo na tem področju tudi ukrepali. Glavni vir onesnaževanja so termoelektrarne, ki oddajajo zdravju najbolj škodljiv žveplov dioksid, del emisij pa prihaja tudi od industrije in ogrevanja stavb. Emisije žveplovega dioksida smo v 15-ih letih zmanjšali skoraj za polovico. To je posledica zmanjšanja industrijske proizvodnje; še posebej zaustavitve proizvodnje v tehnološko zastarelih in energijsko potratnih industrijskih obratih, ki so pomemben vir žveplovih emisij. Pri industriji in ogrevanju stavb smo ekološko oporečne vrste domačega premoga začeli nadomeščati z drugimi, do okolja prijaznejšimi gorivi tj. zemeljski plin in sistemi ogrevanja. Poleg emisij žveplovega dioksida so se pri nas zmanjšale tudi emisije dima.

PRIZADETI SO TUDI GOZDOVI, TLA IN VODOVJE

Tudi naše vodovje je čezmerno onesnaženo. Glavni vir onesnaževanja so intenzivno kmetijstvo, del industrije, promet in razpršena poselitev z neurejenim odvajanjem odpadnih voda. K sreči imajo reke samočistilno sposobnost, kar pomeni, da se njihova kakovost ob toku navzdol počasi izboljšuje. Površinske vode so najbolj onesnažene zaradi industrijskih in komunalnih odpadkov iz naselij. Na voljo imamo premalo čistilnih naprav, še posebej v večjih slovenskih mestih. Zaradi velike porabe kemičnih zaščitnih sredstev in mineralnih gnojil se v zadnjih letih slabša kakovost podtalnice, ki je naš najpomembnejši vir pitne vode. Zaradi kmetijstva so onesnažena tudi tla. Naši gozdovi pa so prizadeti predvsem zaradi onesnaženega zraka, pri čemer je stanje pri iglavcih še bolj kritično.

RAVNANJE Z ODPADKI JE ŠE VEDNO PROBLEM

Ena najslabše rešenih nalog v okviru varstva našega okolja je ravnanje z odpadki. Odpadke delimo na industrijske in komunalne, pri čemer industrija največkrat odlaga skupaj s komunalnimi. Večino odpadkov odlagamo v naravo, namesto, da bi jih vsaj deloma predelali. Imamo čez 50 organiziranih odlagališč komunalnih odpadkov, vendar pa še zdaleč niso vsa na primernih krajih in ustrezno opremljena. Čeprav je večina prebivalstva že vključena v organiziran odvoz odpadkov, imamo še od 55.000 do 60.000 divjih odlagališč odpadkov.

DELI VARSTVA OKOLJA SO TUDI ZAVAROVANA OBMOČJA

Nekatere živalske in rastlinske vrste so resnično ogrožene. Najboljši ukrep proti temu je zavarovanje takšnih takšnih območij s posebnimi predpisi. Za zdaj imamo zavarovanega le 8% ozemlja, glede na naravne danosti pa bi ga bilo potrebno zavarovati 30%.

Varstvo narave ima v Sloveniji že dolgo tradicijo, saj so bile prve naravne znamenitosti zavarovane že v 19. stoletju. Pomembnejše naravne znamenitosti so razglašene za naravne rezervate ali naravne spomenike. Zaokrožena območja z večjo gostoto naravnih in tudi kulturnih znamenitostih so že zavarovana v narodnem in več krajinskih parkih. Najpopolnejša oblika zavarovanja narave je narodni park. Milejše oblike zavarovanja narave pa so regijski in krajinski parki.

“Vsak posameznik šteje.

Vsak posameznik ima svojo vlogo.

Vsak posameznik lahko pripomore k spremembam.”  – Jane Goodall

Družbeni ekološki problemi so lahko tehniški, biološki, politični, izobraževalni, vrednostni, spoznavni, informacijski, itd. vsak izmed vzrokov se ima za temeljnega – redukcionizem. Koliko izvorov, toliko redukcionizmov. Kakršna diagnostika, takšna terapija. A izvori so raznovrstni (temu mora ustrezati terapija in preventiva). Vsi izvori v danem trenutku niso enako pomembni.

TEHNOLOŠKI IZVORI – DVOJNOST TEHNOLOGIJE

Človek je hkrati naravno in družbeno bitje. Zaradi tega ima tehnologija kot človekov produkt dvojni značaj – je nekaj umetnega (družbenega) in naravnega, je nekaj materialnega in duhovnega. Tehnologija ni nekaj čisto naravnega, ker ne nastaja samoniklo (kot rastline, živali) in ni nekaj protinaravnega ali nadnaravnega. Tehnologija je človekova ustvarjalna kombinacija naravnih, tehničnih in družbenih zakonitosti. Zaradi te dvojnosti bo tehnologija v naravi tujek in izvor okoljskih problemov. Človek ne spreminja zgolj oblik, ampak tudi vsebino (genska tehnologija).

Tehnologija je izvor neke okoljske škode in družbene koristi. tehnološke rešitve ne morejo zadovoljiti vseh vidikov maksimalno, lahko le optimalno v tehničnem, okoljskem ali ekonomskem smislu.

Trend k manjši porabi goriv je pozitiven. Toda če bodo manjši produkti imeli krajšo življenjsko dobo, bo celostni učinek kljub temu več odpadkov. Za doseganje optimalnega kompromisa pa so potrebna meddisciplinarna znanja.

SPOZNAVNI RAZLOGI EKOLOŠKIH/OKOLJSKIH PROBLEMOV TEHNOLOŠKE UPORABE ZNANJA

Naravoslovna in družboslovna znanja so modeli narave in družbe, ki nikdar ne morejo popolnoma opisati originala in predvideti vseh interakcij. Znanstvene interakcije poenotijo in homogenizirajo heterogenost, tj. procese v družbi in naravi. Prek tehnološke uporabe se homogenizirane abstrakcije vračajo v heterogenizirani obliki. Original in znanstvena abstrakcija bosta vedno v konfliktu. Isti izvor spoznavnega in tehnološko-ekonomskega uspeha znanosti je hkrati izvor okoljskega neuspeha tako uporabljene znanosti. V tem smislu je to tudi krivda znanosti za tehnološko proizvedene okoljske probleme, ker v bistvu vse tehnologije temeljijo na znanosti. V človekovi moči je, da se neodgovorno ravnanje spremeni. Najbolj uspešen način obvladanja okoljskih problemov je, če se pravočasno spozna možne posledice in se jih prepreči že v nastanku. Moderna znanost ne more zanikati svojih povezav s tehnologijo. Samo če bi dokazali, da te povezave ni, bi znanost razbremenili soudeležbe pri nastajanju okoljskih problemov. Če znanstveniki namerno ustvarijo nekaj, kar je okolju škodljivo, potem so krivi tudi oni. Načeloma pa niso, saj njihove iznajdbe uporablja politika, vojska in razna podjetja.

Ni tehnoloških rešitev, ki poleg pozitivnih ne bi imele tudi negativne učinke. To se mora zavedati tudi znanost, ki ne more ponuditi samo pozitivne strani. Temne strani znanosti nimajo izvora v ekološki neosveščenosti. Uporaba znanosti bo vedno izvor problemov, hkrati pa bo iskala sredstva, kako te probleme rešiti. Kolikor časa, bo znanost to razmerje držala človeka v ugodnem položaju, toliko časa bo znanost cenjena. Kljub vsemu znanju in testiranjih v laboratorijih, ne moremo predvidevati vseh negativnih posledic. Veliko posledic se kaže na dolgi rok. Nevarnost pa ne tiči samo v neznanju, ampak tudi v uporabi znanja. Včasih ekološke posledice povzroči tudi človek z nepravilno uporabo tehnologije oziroma je kriva človeška napaka. Seveda pa žal obstajajo tudi ontološki, spoznavni in družbeni izvori nezaželenih posledic zlorabe znanosti in tehnologije. Družbene izvore je možno odpraviti, čeprav težko, ker gre za človeške interese povezane z močjo in/ali bogastvom.

BIOLOŠKA IN TEHNOLOŠKA REVOLUCIJA

Človeška evolucija tehnologij ni integralni del ostale biološke evolucije. Evolucija različnih oblik življenja je koevolucija s svojim biotičnim in abiotičnim okoljem. Pri družbenih tehnologijah tega ne moremo trditi, a to še ne pomeni, da se človek s tehnologijo ni prilagodil naravnemu okolju. Odraža se vedno večja poraba po tehnologijah, ki so prilagojene okolju (prej so bila merila predvsem ekonomska, politična, kulturna in ne ekološka). Tehnološki razvoj je rezultat mišljenja človeških bitij. Vendar to ne pomeni, da je potem tehnologija nekaj naravnega, saj le-ta povzroča ekološke in okoljske probleme (če bi tehnologija bila nekaj naravnega, tega ne bi povzročala). Popolna sonaravnost tehnologij ni možna in to bo pogosto tudi izvor ekoloških problemov.

Še tako verodostojno posnemanje originala, ni isto kot je original (primer umetne biosfere, postavljene v Arizoni, ni uspel). Ekološko znanje, ki ga bo človek upošteval v produkcijskih sredstvih, bo vedno pomanjkljivo.

TEHNOLOŠKI NAPREDEK IN SVOBODA ČLOVEKA V NARAVI

Porast človekove svobode napram naravi naravi sta omogočila znanost in tehnologija. Različne oblike kolektivizma so nezdružljive z osebno svobodo in demokracijo. Človek uporablja samoregulacijo tako v naravi kot v družbi, da doseže vsesplošno dobrobit. Reda v družbi ne moremo prenesti na red v naravi (Hayek je trdil, da lahko, a to ne drži). Čeprav človek s tehnologijo in znanostjo povečuje neodvisnost, je človek še vedno odvisen od naravnih danosti.

Človekova neodvisnost se lahko povečuje z zamenjavo enega naravnega vira z drugim, recimo les s plastiko. Vendar se vsega ne da nadomestiti – voda, zrak, zemlja. Naravno odvisnost pogosto zamenjamo za odvisnost od kombinacije človeškega kapitala z naravnimi viri, ki so pod človekovim nadzorom.

Pri človekovi svobodi v naravi se lahko dolgoročno pojavijo posledice, ki izničijo to njegovo svobodo. Sedaj mislimo, da imamo znanje in tehnologijo, s katero si lahko zagotovimo to svobodo, a temu ni tako. “Vsevednost” nas bo dolgoročno stala določenih svoboščin in nekaterim stvarem se bomo morali odpovedati.

Kaj nam pomenijo, bi se verjetno zavedali šele, ko gozda in njegovih koristi v našem okolju nenadoma ne bi bilo več. Strokovnjaki z gozdom gospodarijo trajnostno, sonaravno in večnamensko. Zato ponuja gozd tudi možnosti za rekreacijo, sprostitev in druge dejavnosti. Prost dostop v gozdove je civilizacijska pridobitev, na katero smo lahko v Sloveniji zelo ponosni. Vendar pa je treba v gozdu upoštevati tudi nekatere omejitve, predvsem pa poskrbeti, da gozd po obisku zapustimo takšen, kot je bil, ko smo vstopili vanj.

Pri obisku in preživljanju časa v gozdu spoštujemo pravila gozdnega bontona in:

• se zavedam, da sem v gozdu gost oziroma gostja,
• z gozdom in živimi bitji v njem ravnam spoštljivo,
• upoštevam navodila o primernem obnašanju v naravi, zapisna v predpisih in na informativnih tablah ali pa posredovana od gozdarjev in lastnikov gozdov.

SKRBNO Z GOZDOM!

GOZD JE V SLOVENIJI SIMBOL PREPOZNAVNOSTI DRŽAVE IN ODRAZ NJENEGA ODNOSA DO TRAJNOSTNEGA RAZVOJA.

Gozd ni samo obnovljivi vir lesa, je tudi bogat vir biotske raznovrstnosti in naravnih vrednost, ki so osnova za ekološko ravnotežje v naravi. Gozd prispeva k ohranjanju kakovostnih nadzemnih in podzemnih voda ter s tem pitne vode. Prebivalcem zagotavlja prostor, v katerem ob izvajanju prostočasnih aktivnosti krepijo svoje zdravje.

Obenem pa je gozd pomemben del narave in kulturne dediščine. Odnos družbe do gozda in njegove rabe je odraz njene kulture. Lepota pokrajine, možnost za gibanje in dejavnosti, blagodejni vpliv na okolje in les so le nekatere dobrine gozda, ki bi se jih resnično zares zavedali šele, ko gozda in njegove dobrodejnega delovanja v našem okolju ne bi bilo več.

Funkcije gozdov je po Zakonu o gozdovih pod določenimi pogoji dovoljeno izkoriščati vsem državljanom republike Slovenije in sicer za nabiranje gob, plodov gozdnega drevja in drugih rastlin, ki rastejo v gozdovih, nabiranje zelnatih rastlin in njegovih delov, čebelarjenje, gibanje po gozdovih, rekreacijo v gozdu in podobno. Pri tem pa se morajo obiskovalci gozdov (gostje v gozdu) držati pravil o ravnanju z gozdovi – upoštevati največje dovoljene količine za nabiranje gozdnih plodov, uporabljati za vožnjo z gorskimi kolesi namenjene kolesarske poti,…

OBNOVA GOZDA DANES IN JUTRI

Načrtovanje obnove gozda se je že v začetkih načrtnega gospodarjenja z gozdom pokazalo kot ključni element gospodarjenja z gozdom za trajnostno doseganje ciljev, ki jih je človeška družba postavljala pred gozdove. Zaradi kratkosti našega življenja je bilo sprva težko spoznati zakonitosti obnove tako posameznega drevesa kot gozdov, ki imajo mnogo daljše življenjske cikle kot človek.

Prvi začetki načrtne obnove gozdov so bili vezani na takratno znanje o drevesih in o gozdu kot celoti ter omejeni s tehničnimi zmožnostmi. Tako kot na vseh področjih naših znanj, se je večalo znanje, potrebno za obnovo gozda, prav tako tehnične zmožnosti. Iz obdobja, ko je obnova gozdov temeljila predvsem na eni drevesni vrsti, to je smreki, smo prišli v obdobje, ko je obnova gozdov v Sloveniji skoraj v celoti prepuščena usmerjenim naravnim procesom. S tem se je žal začelo zamirati semenarstvo in drevesničarstvo v gozdarstvu. V slovenskih gozdovih so kot posledica klimatskih sprememb, obsežne naravne ujme poškodovale velike površine, pojavile so se kalamitete  in vse skupaj za seboj pušča obsežne ogolele površine. Ob takih dogodkih in obsegu poškodb, načrtno gospodarjenje z gozdom ne more temeljiti zgolj na naravni obnovi.

Prišli smo do točke, ko se moramo opredeliti do mesta, vloge in potreb, tako semenarstva kot drevesničarstva v Sloveniji, saj spremenjene razmere terjajo od nas tehten premislek. Odločitve in dejanja v gozdarstvu imajo dolgoročne posledice, napake se ne da popraviti čez noč. Pred nas so postavljeni izzivi, kako načrtovati obnovo gozdov, ki bo zagotavljala trajnost vseh funkcij gozdov tudi v prihodnje, trajnost v spremenjenih podnebnih razmerah.

Tu ni le vprašanje novih tehnologij v semenarstvu, pri vzgoji sadik gozdnega drevja, tu so ključna vprašanja obnove s primernimi drevesnimi vrstami, kdaj in kje bomo načrtovali naravno obnovo. Pri tem se moramo zavedati, da se obnova gozdov načrtuje za več let v naprej, da si je potrebno zagotoviti ustrezen semenski material, zagotoviti kakovostne sadike primernih drevesnih vrst, primerne provenience, primernih vzgojnih oblik. Vse to mora biti tesno povezano v trikotnik gozdarske operative, znanstveno-raziskovalnega dela in dela na področju semenarstva in drevesničarstva.

Pred nami so veliki izzivi, zato je naša dolžnost, da bomo prepustili v upravljanje našim potomcem gozdove, ki bodo lahko trajnostno opravljali vse funkcije, ki jih lastniki gozdov in družba v celoti pričakujejo. Ključe takšnega gospodarjenja z gozdom ima v rokah prav pravilno načrtovana obnova gozdov, ki mora biti lokalno uravnotežena kombinacija naravne obnove in obnove s sadnjo.

“Nič ni lepše, kot lepota gozdov pred sončnim vzhodom.” – George Washington Carver

KOPALNE VODE

Kopanje v rekah, jezerih in morju ni omejeno le na območja s statusom kopalne vode, saj se lahko kopamo povsod, kjer ni izrecno prepovedano. Vendar priporočamo, da za kopanje v površinskih vodah uporabljate območja, ki imajo status kopalne vode. V Sloveniji je temu zdaj namenjenih 48 območij na rekah, jezerih in morju. Na teh območjih se zaradi zagotavljanja zdravja ljudi redno spremlja kakovost vode in o tem obvešča javnost.

Ključnega pomena za zdravo kopanje je ustrezna kakovost vode. V naravnih vodah najdemo številna živa bitja, ki jim je voda naravno bivalno okolje in običajno ne pomenijo neposrednega zdravstvenega tveganja za kopalce. Človek pa v površinske vode vnaša številne odplake, med njimi tudi fekalije prek komunalnih izpustov, iztokov, z gnojenjem kmetijskih površin in njihovim spiranjem ob dežju, v vodo pa jih vnašajo tudi kopalci in živali. Prav s fekalijami onesnažene vode so tveganje za zdravje kopalcev, saj so prisotni patogeni, ki povzročajo različne bolezni in infekcije. Kvantitativen kazalnik fekalnega onesnaženja voda je prisotnost indikatorskih bakterij v vodi, kot so Escherichia coli ter intestinalni enterokoki

Ustreznost kopalne vode ugotavljamo predvsem na osnovi mikrobiološke kakovosti vode oziroma na osnovi drugih pojavov v kopalnih vodah, ki jih takoj ali pozneje neposredno ali posredno ogrožajo življenje ali zdravje kopalcev oziroma ljudi. Ob neustrezni kakovosti vode se kopanje lahko odsvetuje ali prepove na osnovi priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Z vodo je treba skrbno ravnati v vseh delih vodnega kroga. Omejujemo dovoljene posege v priobalna zemljišča in popolnoma prepovedujemo gradnjo zasebnih in potencialno nevarnih objektov v bližini voda z novelo zakona o vodah. Dodatno varujemo pravico javnosti do dostopa do vode in s strožjimi pravili zagotavljamo večjo zaščito okolja, vode, priobalnega pasu, vseh tam živečih organizmov in pitne vode.

JAVNA SLUŽBA OSKRBE S PITNO VODO

Oskrba s pitno vodo je obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Za njeno izvajanje in izgradnjo infrastrukture so zadolžene občine. Občina je dolžna zagotoviti izvajanje javne službe tudi skladno z zahtevami, ki se nanašajo na gospodarske javne službe.

Z vodovarstvenimi območji in vodovarstvenimi režimi na teh območjih varujejo pitno vodo, ki se uporablja za javno oskrbo prebivalstva ali pa je tej javni oskrbi namenjena v bodoče. Z omejevanjem poseganja z gradnjami in omejevanjem dejavnosti na teh območjih zmanjšujemo možnosti za morebitno poslabšanje kakovosti pitne vode, in posredno zagotavljamo zadostno količino vode in njeno zdravstveno ustreznost. Vodovarstvena območja, ki varujejo pitno vodo za prebivalce posameznih občin, zaradi naravnih danosti in značilnosti podzemnih ali površinskih virov pitne vode pogosto segajo izven administrativne meje občine.

NAČRT UPRAVLJANJA VODA NA VODNIH OBMOČJIH

Med načrtovanjem upravljanja voda podrobno pregledajo vse dejavnosti, ki pri svojem delovanju lahko škodljivo vplivajo na vode, ocenijo obseg tega vpliva, stanje površinskih in podzemnih voda, pregledajo, kakšni ukrepi in režimi se že izvajajo ter ocenimo verjetnost, da bodo cilji za vode v posameznem šestletnem ciklu doseženi. Na podlagi izvedenih ocen ugotavljajo, ali je treba določiti dodatne ukrepe ali strožje režime za varstvo voda, ter ocenijo finančne posledice ukrepov za posamezno šestletno obdobje.

“Tudi v najglobljih dolinah najdeš vodo
in čez najvišje gore najdeš pot.”

Odpadke lahko razdelimo po področjih ali skupinah proizvodov.

KOMUNALNI ODPADKI OZIROMA ODPADKI IZ GOSPODINJSTVA

Komunalni odpadek je po Zakonu o varovanju okolja odpadek iz gospodinjstev in njemu podoben odpadek iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega sektorja. Več ciljev varstva okolja določa Direktiva o odpadkih, med drugimi tudi, da je treba do leta 2020 ponovno uporabo ter recikliranje odpadnih materialov (papir, kovine, plastika in steklo) iz gospodinjstev ter po možnosti iz drugih virov, kjer so tokovi odpadkov podobni odpadkom iz gospodinjstev, povečati na najmanj 50% skupne mase. V spremembi direktive iz leta 2018 je bila ta meja postavljena še nekoliko višje.

Da bi dosegli zastavljeni cilj, je treba posamezne frakcije komunalnih odpadkov ločeno zbrati, če je to le tehnično in okoljsko izvedljivo in če ne povzroča nesorazmernih stroškov. Ločene odpadke namreč lažje predelamo in kakovostno recikliramo.

V gospodinjstvih nastajajo nenevarni in nevarni odpadki. Izvajalec javne službe po sistemu od vrat do vrat zbira:

• mešane komunalne odpadke,
• biološke odpadke in
• odpadno embalažo iz plastike, kovin in sestavljenih materialov.

Izvajalec javne službe mora zagotoviti tudi ločeno zbiranje za posamezne frakcije odpadkov (odpadni papir in karton, odpadno embalažo iz papirja, kartona, plastike, sestavljenih materialov in stekla). Vsi tisti odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih in jih ne moremo uvrstiti v nobeno od teh skupin, spadajo med mešane komunalne odpadke.

ODPADKI IZ KMETIJSTVA

Odpadki iz kmetijstva ne spadajo med komunalne odpadke. Ni jih dovoljeno mešati in odlagati skupaj z mešanimi komunalnimi odpadki ali kot ločeno frakcijo komunalnih odpadkov. Načeloma na kmetijskem gospodarstvu pri kmetovanju nastajajo tri frakcije odpadkov:

• nenevarni odpadki iz kmetijstva,
• nevarni odpadki iz kmetijstva in
• odpadna embalaža.

Za fekalne snovi, slamo in druge naravne nenevarne materiale, ki nastajajo v kmetijstvu in se uporabljajo pri kmetovanju, se ne uporablja. Del nenevarnih odpadkov iz kmetijstva so biološki odpadki, ki jih lahko kmetje aerobno ali anaerobno obdelajo. Pod določenimi pogoji za to predelavo ne veljajo določbe Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata. Ti pogoji so:

• da se uporabljajo le za rastlinske odpadke in živinska gnojila, ki nastajajo v kmetijstvu,
• da njihova predelava poteka na kraju njihovega nastanka in
• da se iz njih nastali kompost ali digestat uporabi na kmetijskih zemljiščih tega kmetijskega gospodarstva.

MINIRANJE IN ODPADKI PRI PRIDOBIVANJU NEKOVINSKIH MINERALNIH SUROVIN

Mineralna surovina ali mineral je koncentracija ali pojav organskih ali anorganskih snovi v ali na zemeljski skorji, kot so, na primer, energetske surovine, kovinske mineralne snovi (rude) in nekovinske mineralne surovine (industrijski minerali in mineralne surovine za gradbeništvo).

Pri pridobivanju in bogatenju mineralnih surovin nastajajo tudi rudarski odpadki. Rudarske odpadke nekovinskih mineralnih surovin Slovenije uvrščamo med inertne in nenevarne.

ODPADNA EMBALAŽA

Pravila ravnanja in druge pogoje za proizvodnjo, uporabo in distribucijo embalaže, ter za zbiranje, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže se uporablja Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Cilj uredbe je preprečevati nastajanje odpadne embalaže in zagotavljati ponovno uporabo ter recikliranje in druge oblike predelave, da bi čim bolj zmanjšali obseg končnega odstranjevanja odpadne embalaže.

Embalaža se deli glede na:

• namen uporabe,
• možnost ponovne uporabe in
• vrsto embalažnega materiala.

Po namenu uporabe se embalaža deli v tri osnovne skupine:

• prodajna ali primarna embalaža,
• skupinska ali sekundarna embalaža in
• transportna ali tercialna embalaža.

Glede na možnost ponovne uporabe se embalaža deli na:

• vračljivo (za večkratno uporabo) in
• nevračljivo (uporabi se samo enkrat).

Vrste embalažnega materiala so:

• papir in karton,
• plastika,
• les,
• kovine,
• steklo,
• sestavljeni materiali (kompoziti) in
• drugi materiali (keramika, tekstil, material biološkega izvora, itn.).

Embalaža je lahko označena zaradi prepoznavanja embalažnega materiala, ni pa to obvezno. Te oznake so namenjene lažji in boljši predelavi, vključno z razvrščanjem zbrane odpadne embalaže.

Odpadna embalaža se deli glede na vir nastanka in prevzemnika odpadkov na odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (KOE) in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (NKOE). Komunalni odpadek nastaja pretežno v gospodinjstvih, nekomunalni odpadek pa zaradi opravljanja dejavnosti (na primer proizvodne, storitvene, trgovinske). Komunalne odpadke prevzemajo izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov, nekomunalne pa neposredno družbe za ravnanje z odpadno embalažo.

Za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material se uporabljajo določbe Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Izjeme so določene s posebnimi predpisi.

Končni uporabnik mora odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (to je odpadno embalažo, ki nastaja v gospodinjstvih, zbrati, hraniti in prepuščati v zbiralnicah ločenih frakcij ali v zbirnih centrih, ki morajo biti urejeni v okviru obvezne lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov).

Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je v Sloveniji urejeno na podlagi načela podaljšana odgovornosti proizvajalca. To pomeni, da so proizvajalci embalaže odgovorni za vzpostavitev in financiranje sistema ravnanja z odpadkom, ki nastane zaradi uporabe embaliranega izdelka. Proizvajalci morajo zagotoviti in financirati sistem ravnanja z vso odpadno embalažo, ki nastaja v Sloveniji, tako v gospodinjstvih (komunalna odpadna embalaža) kot zaradi izvajanja del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu (nekomunalna odpadna embalaža).

ODPADNA ELEKTRIČNA IN ELEKTRONSKA OPREMA

Pravila ravnanja z odpadno električno in elektronski opremo določa Uredba o odpadni električni in elektronski opremi. Uredba z namenom varstva okolja in varovanja človekovega zdravja določa pravila za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadne električne in elektronske opreme ter ravnanja z njo.

Proizvodi električne in elektronske opreme se zelo hitro razvijajo,  njihova uporaba se širi tako rekoč na vsa področja sodobnega življenja. Velika večina tovrstne opreme, kamor spadajo tudi mobilni telefoni in odrabljeni računalniki, vsebuje nevarne snovi ter sestavne dele in materiale, ki takšne snovi vsebujejo. Zaradi tega je večina odpadne električne opreme nevaren odpadek, s katerim je treba ustrezno ravnati. Če jih zavržemo ali odvržemo med mešane komunalne odpadke, se lahko pri nadaljnjem ravnanju z njimi poškodujejo ljudje ali končajo na odlagališču komunalnih odpadkov, kamor kot nevarni odpadki ne sodijo. V obeh primerih se lahko v okolje sprostijo nevarne snovi.

Ker gre za najhitreje naraščajoči masni tok odpadkov, je bilo ravnanje z odpadno EE-opremo prepoznano kot eno prednostnih področij, za katerega se vzpostavijo enotni ukrepi na ravni celotne Evropske unije. še pred nekaj leti je večina te opreme končala na odlagališčih, sežgana ali predelana brez kakršne koli predhodne obdelave. Posledica je bila sproščanje nevernih snovi v okolje in velika izguba potencialnih virov surovin. Zato je ločeno zbiranje te vrste odpadkov, izločitev nevarnih snovi iz odpadne električne in elektronske opreme ter nadaljnje ustrezno ravnanje z njimi bistvenega pomena.

BIOLOŠKI ODPADKI

Biološki odpadki so biorazgradljivi odpadki z vrtov in iz parkov, živilski in kuhinjski odpadki iz gospodinjstev, restavracij, gostinske dejavnosti in trgovin na drobno ter primerljivi odpadki iz obratov za predelavo hrane. Biološko razgradljiv odpadek je kakršen koli odpadek, ki se lahko aerobno ali anaerobno razgradi.

Obvezna ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki, ki nastajajo v kuhinjah in pri razdeljevanju hrane v živilski dejavnosti (gostinstvo), kuhinjskimi odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvu in z zelenim vrtnim odpadom. pravila ravnanja in druge pogoje v zvezi s predelavo biološko razgradljivih odpadkov in uporabo komposta ali digestata določa Uredba o pridelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta.

Najenostavnejši način obdelave ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov je kompostiranjem s katerim pridobimo nove, uporabne organske snovi – kompost. Hišno kompostiranje je kompostiranje biološko razgradljivih odpadkov, ki nastanejo v posameznem gospodinjstvu kot kuhinjski odpadki ali kot zeleni vrtni odpad.

Osnovni pogoj za pridelavo kakovostnega komposta, ki ga lahko tržimo ali uporabimo na lastnem vrtu, je ozaveščenost posameznika ter pravilno ločevanje biološko razgradljivih odpadkov na izvoru. Dokazano je, da če z ustreznim ločevanjem biološko razgradljivih odpadkov na izvoru lahko dosežemo čistost surovin, kar je pogoj za kakovosten razkroj teh odpadkov in kakovosten proizvod.

NEVARNI ODPADKI

Nevaren odpadek je odpadek, v katerem je koncentracija nevarnih snovi takšna, da ima eno ali več nevarnih lastnosti, ki so opisane v predpisih o ravnanju z odpadki. nevarni odpadki vsebujejo nevarne snovi ali so pomešani z nevarnimi snovmi.

Razvrščanje odpadkov kot nevarnih ali nenevarnih in zlasti razumevanje, kdaj in pod katerimi pogoji je treba odpadke šteti za nevarne, je ključna odločitev v celotni verigi ravnanja z odpadki od nastanka do končne obdelave. Kadar je odpadek pravilno razvrščen kot nevaren, začnejo veljati številne pomembne obveznosti, na primer glede označevanja in pakiranja, pa tudi glede razpoložljive skladne obdelave. 

V grobem lahko (glede na vir) tiste odpadke, ki imajo eno ali več nevarnih lastnosti, ločimo na nevarne odpadke iz industrije in nevarne odpadke iz gospodinjstev.

Nevarni odpadki, ki se najpogosteje pojavljajo v gospodinjstvih, so zdravila, baterije, topila, kisline in baze, odpadna motorna olja, pesticidi, fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro, odpadna električna in elektronska oprema, barve in lepila, ki vsebujejo nevarne snovi, ter les in embalaža, ki prav tako vsebujeta ostanke nevarnih snovi.

Pri nepravilnem ravnanju s katerimi koli odpadki, posebej pa z nevarnimi, lahko pride do neželenih vplivov na okolje, kot so izpusti v zrak, površinske in podzemne vode ali tla. Ti imajo poleg kratkoročnih negativnih vplivov na okolje tudi možne dolgoročne vplive.

ODPADKI IZ ZDRAVSTVA

Odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskav, zaradi načina nastajanja, lastnosti in količin zahtevajo poseben način ravnanja. Povzročitelj odpadka mora zagotoviti, da se odpadki iz zdravstva ne prepuščajo kot mešani komunalni odpadki, temveč se odlagajo v za to namenjene posode ali vreče.

STANJE NA PODROČJU ODPADKOV V SLOVENIJI

Enako kot po vsem svetu tudi pri nas količina odpadkov narašča. V povprečju ustvarimo v Sloveniji nekaj več kot 8 milijonov ton odpadkov na leto, od tega več kot milijon ton komunalnih, kar znese 495 kilogramov na prebivalca. Med komunalnimi odpadki je za 6.700 ton nevarnih komunalnih odpadkov, vendar nam uspeva to količino zmanjševati.

Večina komunalnih odpadkov je v preteklosti končala na odlagališčih. S spremembo zakonodaje, političnimi instrumenti in vzpostavitvijo centrov za ravnanje s komunalnimi odpadki smo trend obrnili, saj sta delež ločeno zbranih odpadkov in stopnja recikliranja pričela naraščati. Z izjemno visoko, kar 59-odstotno stopnjo recikliranja komunalnih odpadkov se Slovenija uvršča v evropski vrh.

UČINKOVITA RABA NARAVNIH VIROV SKOZI KONCEPT KROŽNEGA GOSPODARSTVA

Spodbujanje trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri in njihovo učinkovito rabo, predvsem s podporo prehodu v t.i. krožno gospodarstvo, ki je ključnega pomena pri ravnanju z odpadki. Tako preprečevanje nastajanja odpadkov kot tudi priprava za ponovno uporabo in reciklirane omogočata proizvodnjo izdelkov iz že uporabljenih virov, kar pomembno zmanjša potrebo po naravnih virih. Posledično se v določenem obsegu zmanjšajo tudi raba energije in dodatni vplivi na okolje. Za prehod na strategijo krožnega ravnanja z viri so potrebne celovite spremembe, ki vključujejo celoten življenjski cikel izdelka, vključno z njegovo zasnovo in izbiro materiala, ne samo faze po prenehanju njegove uporabe.

Ko snov ali predmet postane odpadek, začne zanj veljati zakonodaja s področja ravnanja z odpadki. V Sloveniji sledimo na tem področju temeljnim evropskim usmeritvam, katerih skupni cilj je, da preprečijo nastajanje odpadkov ali pa zmanjšajo količino obstoječih. Pri nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi se kot prednostni vrstni red upošteva hierarhija ravnanja z odpadki: preprečevanje odpadkov, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, drugi postopki predelave (na primer energetska predelava) in odstranjevanje. za učinkovito in lažjo izpeljavo vseh teh procesov je nujno, da odpadke pravilno ločujemo že na mestu njihovega nastanka. Pri ravnanju z odpadki se poleg okoljskega vidika upošteva tudi ekonomska upravičenost procesov.

     NEPRECENLJIVI ŽIVI SVET

Pomemben del narave v Sloveniji je živi svet: rastline, živali in glive. Varstvo narave svojo pozornost posveča predvsem tistim, ki v naravi živijo prosto. Največja grožnja za večino vrst v Sloveniji je izguba njihovega življenjskega prostora, na primer mokrišč za žabe in druge dvoživke, mejic in dupel v kmetijski krajini, kjer domujejo tudi številne ptice, travnikov, kjer rastejo orhideje…

ZAKAJ VARUJEMO NARAVO?

Človek je živo bitje, zato brez narave ne more preživeti. Narava je temelj našega obstoja. Daje nam zrak, ki ga dihamo in vodo, ki jo pijemo; od nje so odvisni naša hrana, zdravila in surovine. Neokrnjena narava nas ščiti pred hujšimi vetrovi in nenadnimi poplavami, pred sušami, plazovi in drugimi neprilikami. Ohranjeno, pristno naravno okolje je izjemna dediščina za prihodnje rodove.

Ker nas je na svetu vse več, za svoje življenje pa vsak od nas porabi vse več hrane, surovin, energije in prostora, smo ljudje vzrok šestega velikega izumiranja rastlinskih in živalskih vrst. Ogrožene so številne rastline in živali v Evropi in v Sloveniji, stanje pa se za mnoge še slabša. Nekaterim vrstam grozi, da bodo izumrle, zato moramo ukrepati – in ukrepamo. Nekatere vrste rastlin in živali živijo le v Sloveniji. Za te smo še posebej odgovorni, saj so zelo ranljive in občutljive za nepremišljene posege v naravo.

ZAVAROVANA OBMOČJA V ŠTEVILKAH

V Sloveniji je po podatkih Zavoda za varstvo narave med zavarovana območja in/ali območja Natura 2000 uvrščenih 41,4 odstotka ozemlja države. Narodni, regijski in krajinski parki ter naravni rezervati in spomeniki (zavarovana območja) po podatkih Agencije za okolje zavzemajo 13,2 odstotka ozemlja, območja Natura 2000 pa 37,5 odstotka – obe vrsti območij se ponekod prekrivata, saj so mnogi naravni parki vsaj deloma uvrščeni tudi v območje Natura 2000. 

Najučinkovitejše varstvo narave je na kraju samem. Z različnimi posegi in načini varovanja ohranjamo življenjske prostore rastlin in živali ter preprečujemo dejavnosti, ki nanje slabo vplivajo.

Ključni ukrepi varstva narave so:

• zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, na primer rumenega sleča, lepega čeveljca, človeške ribice, navadnega netopirja, in življenjskih prostorov,
• zavarovanje posebej izjemnih območij narave, kot so naravni parki, naravni rezervati in naravni spomeniki,
• omejitve ali prepovedi dejavnosti človeka, ki so za naravo izjemno škodljive, od uničenja močvirij, preoravanja vlažnih travnikov, pozidave rastišč ogroženih rastlin ali bivališč ogroženih živali, zapiranje dostopov do kotišč netopirjev ter trgovine z ogroženimi vrstami.

“Biti z naravo,
jo gledati in se z njo pogovarjati je resnična sreča.”
Lev Nikolajevič Tolstoj