Ljudje, kot posamezniki smo vraščeni v “družbeno okolje”, ki ga sestavljajo dom, sosedje, prijatelji in vrstniki, šola, zapleten sistem informacij, ceste, hiše in razne tovarne,… to imenujemo socitehnosfera, lahko pa s človekovo dejavnostjo ustvarjen svet imenujemo tudi umetni ali kulturni ekosistem. Človekova družba se vpleta v naravno okolje, človek sam je del naravnega okolja in je od njega na različne načine odvisen. To odvisnost poskuša človek premagati in obvladati naravne danosti, poleg tega prilagoditi naravno okolje svojim potrebam – rezultat tega pa je konflikt med sociotehnosfero in ekosfero, ki lahko uniči človeka in naravo.

EKOLOŠKA KRIZA je porušeno ravnovesje med človekom (družbo) in naravo, krivec za to pa je človek s svojo kulturo in tehniko, s katerima brezobzirno dominira nad naravo. Ekološka kriza je cela vrsta nerešenih problemov – od lokalnih odlagališč odpadkov, pa do škodljivih sprememb celotnega podnebja; to je rezultat izrazitega nesoglasja med cikličnimi in v sebi zaključenimi procesi, ki se odvijajo v ekosferi.

Obstajajo naravne meje rasti, ki jih postavljajo predvsem omejen prostor, omejene količine naravnih virov ter omejeno sposobnost narave za sprejem odpadkov oziroma omejene samočistilne zmogljivosti okolja. Zavest o destruktivnem človeškem preoblikovanju naravnega okolja se pojavi bolj v drugi polovici 20. stoletja.

VZROKI EKOLOŠKE KRIZE

POMEN ANTROPOLOŠKEGA DEJAVNIKA IN ANTROPOCENTRIZEM

Vzroke sedanje ekološke krize povezujemo z nastopom industrijske dobe pred 200 leti. Nekateri pa iščejo vzroke že v samem bistvu človeka, poudarjajo antropološki dejavnik – človek naj bi bil v nasprotju z živaljo sposoben izumljati in izdelovati orodja in te izkušnje prenašati na potomce. Človek je torej sposoben gospodovati naravi in jo prilagajati svojim potrebam, s tem pa žal začne ogrožati tudi svoj in njej obstoj. Do bistvene spremembe v človekovem odnosu do narave je prišlo tam in tedaj, ko je človek postal poljedelec in živinorejec. S temi dejavnostmi je človek bolj posegel v naravne sisteme in jih pristransko prilagodil svojim potrebam. S tem je sicer povzročil več škode kot koristi, na primer zaradi prekomernega izsekavanja gozda, ampak so bile te “poškodbe” dolgo lokalno omejene. Tam, kjer človek postane samostojen ekološki dejavnik, se korenito spremeni njegovo dojemanje lastnega položaja v naravi.

VPLIV MODERNIZACIJE IN INDUSTRIALIZACIJE

Z nastopom industrijske dobe se začnejo eksponencialna rast izkoriščanja neobnovljivih virov, nenehna razširjena reprodukcija in pospešena rast prebivalstva. Vzrok sedanje ekološke krize je torej industrijski način proizvodnje, ki se je uveljavil najprej v kapitalistični nato v socialistični različici. Cilj je postal proizvesti čim več materialnih dobrin, postati neodvisen od naravnih pogojev, obvladati naravo in vplivati na dogajanje v njej. Z industrijsko dobo se je uveljavil nov pogled na naravo – odmaknjeno, brez domišljije, motivov, mehanično in matematično. Narava ima svoje zakone, ki jih z opazovanjem in človeškim razumom mogoče spoznati in so predmeti predvidevanja. Spoznavnost, merljivost in predvidljivost narave imajo svoje praktične cilje – s tem, ko jo spoznamo, jo lahko tudi praktično obvladamo in izkoriščamo za človeške potrebe. S pospeševanjem industrijskega razvoja je postalo bolj očitno, da sociotehnosfera in ekosfera delujeta po različnih načelih in prva ogroža drugo. V ekosferi je vse povezano z vsem, značilno je krožno gibanje in ni prostora za odpadke. Sociotehnosfera pa deluje po načelu linearnosti, kjer se vsi procesi iztečejo v odpadke. Človek nenehno ločuje snovi iz zaprtih naravnih krogotokov in jih vključuje v linearne procese.

NEKATERI GLOBALNI EKOLOŠKI PROBLEMI

Blaginje industrijske civilizacije je deležen majhen delež svetovnega prebivalstva, pa vendar je ekološka kriza globalni problem. Ogroženost rastlin, živali in ljudi ni več mogoče lokalno omejiti, saj imajo globalizacijsko tendenco. Problem ekološke krize ne more rešiti nobena država posamično, mogoče jih je rešiti samo s skupnim prizadevanjem vseh držav. Globalno segrevanje ozračja naj bi imelo resne posledice na ves živi svet in tudi na način življenja ljudi. Podnebne spremembe naj bi najbolj prizadele nekatera območja sveta, ki so že zdaj med najrevnejšimi. Tudi umiranje gozdov poteka globalno; včasih so umirali zaradi izsekavanja za obdelovalne površine, dandanes pa umirajo tudi zaradi onesnaženosti, kar je posledica industrializacije.

PRIZADEVANJE ZA OBLIKOVANJE “OKOLJU PRIJAZNEGA” GOSPODARSTVA

V razmerah večje blaginje, kjer ljudem ni potrebno toliko skrbeti za materialne dobrine in revščino, kjer so ljudje bolj izobraženi in imajo dostop do informacij, se prej razvije zavest o tveganju in ogroženosti, ki ju povzroča proizvodnja bogastva. Gospodarsko razvite družbe zahtevajo spojitev ekologije in ekonomije, temu pravimo oblikovanje okolju prijaznega gospodarstva. Tu uvajajo t.i. čisto tehnologijo, reciklažo odpadkov, usmerjajo se k uporabi obnovljivih virov energije, sprejemajo predpise o varstvu okolja. Kljub ekološki ozaveščenosti pa sta še precej močna prepričanje in praksa, da je mogoče zadovoljiti številne potrebe in hkrati ne uničevati dodatno še okolja. Poglavitni dejavnik ekološke krize so dandanes tudi nerazvite države zaradi velikega števila prebivalcev in neodgovornega odnosa do okolja. Z globalizacijo gospodarstva so tvegane in umazane tovarne in industrijo preselili v dežele z nizkimi mezdami, ti pa so z vidika razvitih tudi primerno odlagališče vsakršnih strupenih in škodljivih odpadkov.

MOŽNOST ODPRAVLJANJA EKOLOŠKE KRIZE

Za možnost odpravljanja ekološke krize se ponuja več možnih odgovorov in rešitev. Nekateri so pesimisti  in pravijo, da ljudje niso sposobni spremeniti svoje dosedanje ekološke naravnanosti, do ekološke in civilizacijske krize bo prišlo. Drugi nočejo priznati, resnost položaja in menijo, da so številne študije o ogroženosti okolja močno pretiravane in ni nobene potrebe po ponovni določitvi mesta človeka v naravi. Tretji so eko-tehnološki optimisti, ki pravijo, da je sedanja ekološka kriza le začasna stvar ter, da jo človek lahko obvlada z uvajanjem ekološko ustreznejših tehnologij in eksponencialna ekonomska rast se lahko nadaljuje, vendar pa obstajajo fizične meje te rasti, a so zelo oddaljene. Tehnologija je sicer povzročila ekološko krizo, vendar jo lahko človek s pomočjo le-te tudi obvladuje. Četrti so prepričani, da je misel, da tehnologija lahko reši ekološke probleme le iluzija. Prispevajo sicer k prizadevanju za uvajanje ekološko ustreznejših tehnologij, vendar menijo, da so ekološko popolnoma ustrezne. Živimo na omejenem okolju (tako prostorsko kot tudi s surovinami), zato nobena trajna rast ni mogoča. Trajna rešitev pred rastočo izrabo virov in onesnaževanjem naj bi bil model stacionarne ravnovesne ekonomije, prehod od rasti k ravnovesju. Odslej bomo živeli z zavestjo o mejah rasti. zadnji čas se uveljavlja koncept okoljskega prostora, ki pa je še vsebinsko in metodološko nedodelan. Okoljski prostor posamezne države sestavlja glede na število prebivalcev določen delež planetarnih količin naravnih virov, ki jih smejo porabiti in prav tako tudi določena količina emisij različnih odpadkov, ki si jih smemo privoščiti. Tako bi bila raven porabe naravnih virov in emisij odpadkov trajno določena in ne bi smela presegati stopnje. Takšno ravnanje naj bi vodilo k sožitju, sobivanju z naravo oziroma k sonaravnemu razvoju. To bo pa mogoče le, če bosta varstvo okolja in enakost prebivalcev sveta postala vodilni civilizacijski cilj. Ne glede na to kaj bomo storili pa bo prišlo do postopne antropološke degradacije okolja.

EKOLOŠKA ETIKA

Ko govorimo o okolju si predstavljamo sebe v središču, kot lastnike in gospodarje narave. Neustrezno varstvo okolja lahko resno ogrozi človekove koristi (bolj se bomo ljudje odločali za rešitve, ki so do okolja prijazne, večje bodo naše koristi). Ekološka kriza je dokaz, da smo ljudje izjemni, a nismo nikakršno središče. S svojim delovanjem izzovemo posledice, ki jih nismo želeli niti predvidevali. Zaradi uničujočih posledic lastnega delovanja je nujno, da na novo premislimo o svojem mestu v naravi.

Bistvo ekološke etike je v tem, da nimamo pravice in dostojanstva samo ljudje, ampak tudi druga živa bitja in naravni objekti, ter da moralno delovanje v odnosih med ljudmi razširimo na naravo. Nujno pa je, da se ne dojemamo kot središče, ampak kot eden sestavnih delov, odreči se moramo antropocentrizmu. Bolj ko se bodo uveljavljale prepovedi, zapovedi in dolžnosti v človekovem odnosu do narave, bolj se bo spreminjalo tudi moralno vrednotenje, nedopustno ravnanje in tudi moralna sodba.

“Gost si na tem planetu, zato se pričakuje od tebe, da boš zapustil takega, kakršnega si našel, ali boljšega. Skrbeti moraš za druge življenjske oblike, ki ne znajo govoriti ali si pomagati. Odgovoren si za obljube, ki jih daješ, za dogovore, ki jih sklepaš, in za rezultate svojih dejanj.”  – Marlo Morgan

Slovenija je sicer majhna država, ki pa se zaradi reliefne raznolikosti (menjava dolin, kotlin in gora), prehodne lege in odprtosti proti drugim delom Evrope srečuje z različnimi okoljskimi problemi. Ti so se nakopičili v drugi polovici 20. stoletja. Naše okolje je bilo najbolj prizadeto v obdobju najhitrejše povojne industrializacije in urbanizacije. Onesnaževanje okolja povzorčajo različne emisije. Emisije so različne snovi ali vrsta energije, izločene in zapuščene v okolje. Sestavljajo jih različni plini, tekoči in trdni delci ter sevanja.

Onesnaževanje okolja se je krepilo vse do sredine prejšnjega desetletja. V zadnjih letih, v obdobju po osamosvojitvi, se je stanje posameznih sestavin okolja, predvsem zaradi zapiranja tehnološko zastarelih industrijskih obratov, nekoliko izboljšalo kakovost površinskih voda in zraka. Pri drugih sestavinah pa se še naprej slabša, recimo kakovost podtalnice. Pokrajine, kjer je prizadetost okolja večja, se prepletajo s tistimi, kjer je manjša. Čeprav so prizadete vse sestavine okolja (zrak, vodovje in tla), je prizadetost omejena predvsem na nekatere kotline in doline ter posamezne odseke rek.

ONESNAŽEVANJE ZRAKA SE JE ZMANJŠALO

Onesnaženost zraka se je zaradi reliefne raznolikosti najbolj osredotočila v nekaterih kotlinah in dolinah. Emisijam, ki nastajajo v Sloveniji, se pridružujejo tudi škodljive snovi, ki jih k nam prinašajo vetrovi iz Zahodne in Srednje Evrope.

V preteklosti je bila v Sloveniji onesnaženost zraka ena največjih težav, zato smo na tem področju tudi ukrepali. Glavni vir onesnaževanja so termoelektrarne, ki oddajajo zdravju najbolj škodljiv žveplov dioksid, del emisij pa prihaja tudi od industrije in ogrevanja stavb. Emisije žveplovega dioksida smo v 15-ih letih zmanjšali skoraj za polovico. To je posledica zmanjšanja industrijske proizvodnje; še posebej zaustavitve proizvodnje v tehnološko zastarelih in energijsko potratnih industrijskih obratih, ki so pomemben vir žveplovih emisij. Pri industriji in ogrevanju stavb smo ekološko oporečne vrste domačega premoga začeli nadomeščati z drugimi, do okolja prijaznejšimi gorivi tj. zemeljski plin in sistemi ogrevanja. Poleg emisij žveplovega dioksida so se pri nas zmanjšale tudi emisije dima.

PRIZADETI SO TUDI GOZDOVI, TLA IN VODOVJE

Tudi naše vodovje je čezmerno onesnaženo. Glavni vir onesnaževanja so intenzivno kmetijstvo, del industrije, promet in razpršena poselitev z neurejenim odvajanjem odpadnih voda. K sreči imajo reke samočistilno sposobnost, kar pomeni, da se njihova kakovost ob toku navzdol počasi izboljšuje. Površinske vode so najbolj onesnažene zaradi industrijskih in komunalnih odpadkov iz naselij. Na voljo imamo premalo čistilnih naprav, še posebej v večjih slovenskih mestih. Zaradi velike porabe kemičnih zaščitnih sredstev in mineralnih gnojil se v zadnjih letih slabša kakovost podtalnice, ki je naš najpomembnejši vir pitne vode. Zaradi kmetijstva so onesnažena tudi tla. Naši gozdovi pa so prizadeti predvsem zaradi onesnaženega zraka, pri čemer je stanje pri iglavcih še bolj kritično.

RAVNANJE Z ODPADKI JE ŠE VEDNO PROBLEM

Ena najslabše rešenih nalog v okviru varstva našega okolja je ravnanje z odpadki. Odpadke delimo na industrijske in komunalne, pri čemer industrija največkrat odlaga skupaj s komunalnimi. Večino odpadkov odlagamo v naravo, namesto, da bi jih vsaj deloma predelali. Imamo čez 50 organiziranih odlagališč komunalnih odpadkov, vendar pa še zdaleč niso vsa na primernih krajih in ustrezno opremljena. Čeprav je večina prebivalstva že vključena v organiziran odvoz odpadkov, imamo še od 55.000 do 60.000 divjih odlagališč odpadkov.

DELI VARSTVA OKOLJA SO TUDI ZAVAROVANA OBMOČJA

Nekatere živalske in rastlinske vrste so resnično ogrožene. Najboljši ukrep proti temu je zavarovanje takšnih takšnih območij s posebnimi predpisi. Za zdaj imamo zavarovanega le 8% ozemlja, glede na naravne danosti pa bi ga bilo potrebno zavarovati 30%.

Varstvo narave ima v Sloveniji že dolgo tradicijo, saj so bile prve naravne znamenitosti zavarovane že v 19. stoletju. Pomembnejše naravne znamenitosti so razglašene za naravne rezervate ali naravne spomenike. Zaokrožena območja z večjo gostoto naravnih in tudi kulturnih znamenitostih so že zavarovana v narodnem in več krajinskih parkih. Najpopolnejša oblika zavarovanja narave je narodni park. Milejše oblike zavarovanja narave pa so regijski in krajinski parki.

“Vsak posameznik šteje.

Vsak posameznik ima svojo vlogo.

Vsak posameznik lahko pripomore k spremembam.”  – Jane Goodall

Kaj nam pomenijo, bi se verjetno zavedali šele, ko gozda in njegovih koristi v našem okolju nenadoma ne bi bilo več. Strokovnjaki z gozdom gospodarijo trajnostno, sonaravno in večnamensko. Zato ponuja gozd tudi možnosti za rekreacijo, sprostitev in druge dejavnosti. Prost dostop v gozdove je civilizacijska pridobitev, na katero smo lahko v Sloveniji zelo ponosni. Vendar pa je treba v gozdu upoštevati tudi nekatere omejitve, predvsem pa poskrbeti, da gozd po obisku zapustimo takšen, kot je bil, ko smo vstopili vanj.

Pri obisku in preživljanju časa v gozdu spoštujemo pravila gozdnega bontona in:

• se zavedam, da sem v gozdu gost oziroma gostja,
• z gozdom in živimi bitji v njem ravnam spoštljivo,
• upoštevam navodila o primernem obnašanju v naravi, zapisna v predpisih in na informativnih tablah ali pa posredovana od gozdarjev in lastnikov gozdov.

SKRBNO Z GOZDOM!

GOZD JE V SLOVENIJI SIMBOL PREPOZNAVNOSTI DRŽAVE IN ODRAZ NJENEGA ODNOSA DO TRAJNOSTNEGA RAZVOJA.

Gozd ni samo obnovljivi vir lesa, je tudi bogat vir biotske raznovrstnosti in naravnih vrednost, ki so osnova za ekološko ravnotežje v naravi. Gozd prispeva k ohranjanju kakovostnih nadzemnih in podzemnih voda ter s tem pitne vode. Prebivalcem zagotavlja prostor, v katerem ob izvajanju prostočasnih aktivnosti krepijo svoje zdravje.

Obenem pa je gozd pomemben del narave in kulturne dediščine. Odnos družbe do gozda in njegove rabe je odraz njene kulture. Lepota pokrajine, možnost za gibanje in dejavnosti, blagodejni vpliv na okolje in les so le nekatere dobrine gozda, ki bi se jih resnično zares zavedali šele, ko gozda in njegove dobrodejnega delovanja v našem okolju ne bi bilo več.

Funkcije gozdov je po Zakonu o gozdovih pod določenimi pogoji dovoljeno izkoriščati vsem državljanom republike Slovenije in sicer za nabiranje gob, plodov gozdnega drevja in drugih rastlin, ki rastejo v gozdovih, nabiranje zelnatih rastlin in njegovih delov, čebelarjenje, gibanje po gozdovih, rekreacijo v gozdu in podobno. Pri tem pa se morajo obiskovalci gozdov (gostje v gozdu) držati pravil o ravnanju z gozdovi – upoštevati največje dovoljene količine za nabiranje gozdnih plodov, uporabljati za vožnjo z gorskimi kolesi namenjene kolesarske poti,…

OBNOVA GOZDA DANES IN JUTRI

Načrtovanje obnove gozda se je že v začetkih načrtnega gospodarjenja z gozdom pokazalo kot ključni element gospodarjenja z gozdom za trajnostno doseganje ciljev, ki jih je človeška družba postavljala pred gozdove. Zaradi kratkosti našega življenja je bilo sprva težko spoznati zakonitosti obnove tako posameznega drevesa kot gozdov, ki imajo mnogo daljše življenjske cikle kot človek.

Prvi začetki načrtne obnove gozdov so bili vezani na takratno znanje o drevesih in o gozdu kot celoti ter omejeni s tehničnimi zmožnostmi. Tako kot na vseh področjih naših znanj, se je večalo znanje, potrebno za obnovo gozda, prav tako tehnične zmožnosti. Iz obdobja, ko je obnova gozdov temeljila predvsem na eni drevesni vrsti, to je smreki, smo prišli v obdobje, ko je obnova gozdov v Sloveniji skoraj v celoti prepuščena usmerjenim naravnim procesom. S tem se je žal začelo zamirati semenarstvo in drevesničarstvo v gozdarstvu. V slovenskih gozdovih so kot posledica klimatskih sprememb, obsežne naravne ujme poškodovale velike površine, pojavile so se kalamitete  in vse skupaj za seboj pušča obsežne ogolele površine. Ob takih dogodkih in obsegu poškodb, načrtno gospodarjenje z gozdom ne more temeljiti zgolj na naravni obnovi.

Prišli smo do točke, ko se moramo opredeliti do mesta, vloge in potreb, tako semenarstva kot drevesničarstva v Sloveniji, saj spremenjene razmere terjajo od nas tehten premislek. Odločitve in dejanja v gozdarstvu imajo dolgoročne posledice, napake se ne da popraviti čez noč. Pred nas so postavljeni izzivi, kako načrtovati obnovo gozdov, ki bo zagotavljala trajnost vseh funkcij gozdov tudi v prihodnje, trajnost v spremenjenih podnebnih razmerah.

Tu ni le vprašanje novih tehnologij v semenarstvu, pri vzgoji sadik gozdnega drevja, tu so ključna vprašanja obnove s primernimi drevesnimi vrstami, kdaj in kje bomo načrtovali naravno obnovo. Pri tem se moramo zavedati, da se obnova gozdov načrtuje za več let v naprej, da si je potrebno zagotoviti ustrezen semenski material, zagotoviti kakovostne sadike primernih drevesnih vrst, primerne provenience, primernih vzgojnih oblik. Vse to mora biti tesno povezano v trikotnik gozdarske operative, znanstveno-raziskovalnega dela in dela na področju semenarstva in drevesničarstva.

Pred nami so veliki izzivi, zato je naša dolžnost, da bomo prepustili v upravljanje našim potomcem gozdove, ki bodo lahko trajnostno opravljali vse funkcije, ki jih lastniki gozdov in družba v celoti pričakujejo. Ključe takšnega gospodarjenja z gozdom ima v rokah prav pravilno načrtovana obnova gozdov, ki mora biti lokalno uravnotežena kombinacija naravne obnove in obnove s sadnjo.

“Nič ni lepše, kot lepota gozdov pred sončnim vzhodom.” – George Washington Carver

KOPALNE VODE

Kopanje v rekah, jezerih in morju ni omejeno le na območja s statusom kopalne vode, saj se lahko kopamo povsod, kjer ni izrecno prepovedano. Vendar priporočamo, da za kopanje v površinskih vodah uporabljate območja, ki imajo status kopalne vode. V Sloveniji je temu zdaj namenjenih 48 območij na rekah, jezerih in morju. Na teh območjih se zaradi zagotavljanja zdravja ljudi redno spremlja kakovost vode in o tem obvešča javnost.

Ključnega pomena za zdravo kopanje je ustrezna kakovost vode. V naravnih vodah najdemo številna živa bitja, ki jim je voda naravno bivalno okolje in običajno ne pomenijo neposrednega zdravstvenega tveganja za kopalce. Človek pa v površinske vode vnaša številne odplake, med njimi tudi fekalije prek komunalnih izpustov, iztokov, z gnojenjem kmetijskih površin in njihovim spiranjem ob dežju, v vodo pa jih vnašajo tudi kopalci in živali. Prav s fekalijami onesnažene vode so tveganje za zdravje kopalcev, saj so prisotni patogeni, ki povzročajo različne bolezni in infekcije. Kvantitativen kazalnik fekalnega onesnaženja voda je prisotnost indikatorskih bakterij v vodi, kot so Escherichia coli ter intestinalni enterokoki

Ustreznost kopalne vode ugotavljamo predvsem na osnovi mikrobiološke kakovosti vode oziroma na osnovi drugih pojavov v kopalnih vodah, ki jih takoj ali pozneje neposredno ali posredno ogrožajo življenje ali zdravje kopalcev oziroma ljudi. Ob neustrezni kakovosti vode se kopanje lahko odsvetuje ali prepove na osnovi priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Z vodo je treba skrbno ravnati v vseh delih vodnega kroga. Omejujemo dovoljene posege v priobalna zemljišča in popolnoma prepovedujemo gradnjo zasebnih in potencialno nevarnih objektov v bližini voda z novelo zakona o vodah. Dodatno varujemo pravico javnosti do dostopa do vode in s strožjimi pravili zagotavljamo večjo zaščito okolja, vode, priobalnega pasu, vseh tam živečih organizmov in pitne vode.

JAVNA SLUŽBA OSKRBE S PITNO VODO

Oskrba s pitno vodo je obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Za njeno izvajanje in izgradnjo infrastrukture so zadolžene občine. Občina je dolžna zagotoviti izvajanje javne službe tudi skladno z zahtevami, ki se nanašajo na gospodarske javne službe.

Z vodovarstvenimi območji in vodovarstvenimi režimi na teh območjih varujejo pitno vodo, ki se uporablja za javno oskrbo prebivalstva ali pa je tej javni oskrbi namenjena v bodoče. Z omejevanjem poseganja z gradnjami in omejevanjem dejavnosti na teh območjih zmanjšujemo možnosti za morebitno poslabšanje kakovosti pitne vode, in posredno zagotavljamo zadostno količino vode in njeno zdravstveno ustreznost. Vodovarstvena območja, ki varujejo pitno vodo za prebivalce posameznih občin, zaradi naravnih danosti in značilnosti podzemnih ali površinskih virov pitne vode pogosto segajo izven administrativne meje občine.

NAČRT UPRAVLJANJA VODA NA VODNIH OBMOČJIH

Med načrtovanjem upravljanja voda podrobno pregledajo vse dejavnosti, ki pri svojem delovanju lahko škodljivo vplivajo na vode, ocenijo obseg tega vpliva, stanje površinskih in podzemnih voda, pregledajo, kakšni ukrepi in režimi se že izvajajo ter ocenimo verjetnost, da bodo cilji za vode v posameznem šestletnem ciklu doseženi. Na podlagi izvedenih ocen ugotavljajo, ali je treba določiti dodatne ukrepe ali strožje režime za varstvo voda, ter ocenijo finančne posledice ukrepov za posamezno šestletno obdobje.

“Tudi v najglobljih dolinah najdeš vodo
in čez najvišje gore najdeš pot.”

     NEPRECENLJIVI ŽIVI SVET

Pomemben del narave v Sloveniji je živi svet: rastline, živali in glive. Varstvo narave svojo pozornost posveča predvsem tistim, ki v naravi živijo prosto. Največja grožnja za večino vrst v Sloveniji je izguba njihovega življenjskega prostora, na primer mokrišč za žabe in druge dvoživke, mejic in dupel v kmetijski krajini, kjer domujejo tudi številne ptice, travnikov, kjer rastejo orhideje…

ZAKAJ VARUJEMO NARAVO?

Človek je živo bitje, zato brez narave ne more preživeti. Narava je temelj našega obstoja. Daje nam zrak, ki ga dihamo in vodo, ki jo pijemo; od nje so odvisni naša hrana, zdravila in surovine. Neokrnjena narava nas ščiti pred hujšimi vetrovi in nenadnimi poplavami, pred sušami, plazovi in drugimi neprilikami. Ohranjeno, pristno naravno okolje je izjemna dediščina za prihodnje rodove.

Ker nas je na svetu vse več, za svoje življenje pa vsak od nas porabi vse več hrane, surovin, energije in prostora, smo ljudje vzrok šestega velikega izumiranja rastlinskih in živalskih vrst. Ogrožene so številne rastline in živali v Evropi in v Sloveniji, stanje pa se za mnoge še slabša. Nekaterim vrstam grozi, da bodo izumrle, zato moramo ukrepati – in ukrepamo. Nekatere vrste rastlin in živali živijo le v Sloveniji. Za te smo še posebej odgovorni, saj so zelo ranljive in občutljive za nepremišljene posege v naravo.

ZAVAROVANA OBMOČJA V ŠTEVILKAH

V Sloveniji je po podatkih Zavoda za varstvo narave med zavarovana območja in/ali območja Natura 2000 uvrščenih 41,4 odstotka ozemlja države. Narodni, regijski in krajinski parki ter naravni rezervati in spomeniki (zavarovana območja) po podatkih Agencije za okolje zavzemajo 13,2 odstotka ozemlja, območja Natura 2000 pa 37,5 odstotka – obe vrsti območij se ponekod prekrivata, saj so mnogi naravni parki vsaj deloma uvrščeni tudi v območje Natura 2000. 

Najučinkovitejše varstvo narave je na kraju samem. Z različnimi posegi in načini varovanja ohranjamo življenjske prostore rastlin in živali ter preprečujemo dejavnosti, ki nanje slabo vplivajo.

Ključni ukrepi varstva narave so:

• zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, na primer rumenega sleča, lepega čeveljca, človeške ribice, navadnega netopirja, in življenjskih prostorov,
• zavarovanje posebej izjemnih območij narave, kot so naravni parki, naravni rezervati in naravni spomeniki,
• omejitve ali prepovedi dejavnosti človeka, ki so za naravo izjemno škodljive, od uničenja močvirij, preoravanja vlažnih travnikov, pozidave rastišč ogroženih rastlin ali bivališč ogroženih živali, zapiranje dostopov do kotišč netopirjev ter trgovine z ogroženimi vrstami.

“Biti z naravo,
jo gledati in se z njo pogovarjati je resnična sreča.”
Lev Nikolajevič Tolstoj