Okoljski problemi so po svojem izvoru družbeno-antropološki. Človek ni samo njihov vzrok, ampak tudi žrtev. Obstajajo lahko mnoge okoljske in ekološke posledice, ki še niso postale problem za človeka, a bodo.

Družbeni ekološki problemi so lahko tehniški, biološki, politični, izobraževalni, vrednostni, spoznavni, informacijski, itd. vsak izmed vzrokov se ima za temeljnega – redukcionizem. Koliko izvorov, toliko redukcionizmov. Kakršna diagnostika, takšna terapija. A izvori so raznovrstni (temu mora ustrezati terapija in preventiva). Vsi izvori v danem trenutku niso enako pomembni.

TEHNOLOŠKI IZVORIDVOJNOST TEHNOLOGIJE

Človek je hkrati naravno in družbeno bitje. Zaradi tega ima tehnologija kot človekov produkt dvojni značaj – je nekaj umetnega (družbenega) in naravnega, je nekaj materialnega in duhovnega. Tehnologija ni nekaj čisto naravnega, ker ne nastaja samoniklo (kot rastline, živali) in ni nekaj protinaravnega ali nadnaravnega. Tehnologija je človekova ustvarjalna kombinacija naravnih, tehničnih in družbenih zakonitosti. Zaradi te dvojnosti bo tehnologija v naravi tujek in izvor okoljskih problemov. Človek ne spreminja zgolj oblik, ampak tudi vsebino (genska tehnologija).

Tehnologija je izvor neke okoljske škode in družbene koristi. tehnološke rešitve ne morejo zadovoljiti vseh vidikov maksimalno, lahko le optimalno v tehničnem, okoljskem ali ekonomskem smislu.

Trend k manjši porabi goriv je pozitiven. Toda če bodo manjši produkti imeli krajšo življenjsko dobo, bo celostni učinek kljub temu več odpadkov. Za doseganje optimalnega kompromisa pa so potrebna meddisciplinarna znanja.

ekološki problemi

SPOZNAVNI RAZLOGI EKOLOŠKIH/OKOLJSKIH PROBLEMOV TEHNOLOŠKE UPORABE ZNANJA

Naravoslovna in družboslovna znanja so modeli narave in družbe, ki nikdar ne morejo popolnoma opisati originala in predvideti vseh interakcij. Znanstvene interakcije poenotijo in homogenizirajo heterogenost, tj. procese v družbi in naravi. Prek tehnološke uporabe se homogenizirane abstrakcije vračajo v heterogenizirani obliki. Original in znanstvena abstrakcija bosta vedno v konfliktu. Isti izvor spoznavnega in tehnološko-ekonomskega uspeha znanosti je hkrati izvor okoljskega neuspeha tako uporabljene znanosti. V tem smislu je to tudi krivda znanosti za tehnološko proizvedene okoljske probleme, ker v bistvu vse tehnologije temeljijo na znanosti. V človekovi moči je, da se neodgovorno ravnanje spremeni. Najbolj uspešen način obvladanja okoljskih problemov je, če se pravočasno spozna možne posledice in se jih prepreči že v nastanku. Moderna znanost ne more zanikati svojih povezav s tehnologijo. Samo če bi dokazali, da te povezave ni, bi znanost razbremenili soudeležbe pri nastajanju okoljskih problemov. Če znanstveniki namerno ustvarijo nekaj, kar je okolju škodljivo, potem so krivi tudi oni. Načeloma pa niso, saj njihove iznajdbe uporablja politika, vojska in razna podjetja.

Ni tehnoloških rešitev, ki poleg pozitivnih ne bi imele tudi negativne učinke. To se mora zavedati tudi znanost, ki ne more ponuditi samo pozitivne strani. Temne strani znanosti nimajo izvora v ekološki neosveščenosti. Uporaba znanosti bo vedno izvor problemov, hkrati pa bo iskala sredstva, kako te probleme rešiti. Kolikor časa, bo znanost to razmerje držala človeka v ugodnem položaju, toliko časa bo znanost cenjena. Kljub vsemu znanju in testiranjih v laboratorijih, ne moremo predvidevati vseh negativnih posledic. Veliko posledic se kaže na dolgi rok. Nevarnost pa ne tiči samo v neznanju, ampak tudi v uporabi znanja. Včasih ekološke posledice povzroči tudi človek z nepravilno uporabo tehnologije oziroma je kriva človeška napaka. Seveda pa žal obstajajo tudi ontološki, spoznavni in družbeni izvori nezaželenih posledic zlorabe znanosti in tehnologije. Družbene izvore je možno odpraviti, čeprav težko, ker gre za človeške interese povezane z močjo in/ali bogastvom.

BIOLOŠKA IN TEHNOLOŠKA REVOLUCIJA

Človeška evolucija tehnologij ni integralni del ostale biološke evolucije. Evolucija različnih oblik življenja je koevolucija s svojim biotičnim in abiotičnim okoljem. Pri družbenih tehnologijah tega ne moremo trditi, a to še ne pomeni, da se človek s tehnologijo ni prilagodil naravnemu okolju. Odraža se vedno večja poraba po tehnologijah, ki so prilagojene okolju (prej so bila merila predvsem ekonomska, politična, kulturna in ne ekološka). Tehnološki razvoj je rezultat mišljenja človeških bitij. Vendar to ne pomeni, da je potem tehnologija nekaj naravnega, saj le-ta povzroča ekološke in okoljske probleme (če bi tehnologija bila nekaj naravnega, tega ne bi povzročala). Popolna sonaravnost tehnologij ni možna in to bo pogosto tudi izvor ekoloških problemov.

Še tako verodostojno posnemanje originala, ni isto kot je original (primer umetne biosfere, postavljene v Arizoni, ni uspel). Ekološko znanje, ki ga bo človek upošteval v produkcijskih sredstvih, bo vedno pomanjkljivo.

Ekološki problemi i - sociologija - Sociološka imaginacija

TEHNOLOŠKI NAPREDEK IN SVOBODA ČLOVEKA V NARAVI

Porast človekove svobode napram naravi naravi sta omogočila znanost in tehnologija. Različne oblike kolektivizma so nezdružljive z osebno svobodo in demokracijo. Človek uporablja samoregulacijo tako v naravi kot v družbi, da doseže vsesplošno dobrobit. Reda v družbi ne moremo prenesti na red v naravi (Hayek je trdil, da lahko, a to ne drži). Čeprav človek s tehnologijo in znanostjo povečuje neodvisnost, je človek še vedno odvisen od naravnih danosti.

Človekova neodvisnost se lahko povečuje z zamenjavo enega naravnega vira z drugim, recimo les s plastiko. Vendar se vsega ne da nadomestiti – voda, zrak, zemlja. Naravno odvisnost pogosto zamenjamo za odvisnost od kombinacije človeškega kapitala z naravnimi viri, ki so pod človekovim nadzorom.

Pri človekovi svobodi v naravi se lahko dolgoročno pojavijo posledice, ki izničijo to njegovo svobodo. Sedaj mislimo, da imamo znanje in tehnologijo, s katero si lahko zagotovimo to svobodo, a temu ni tako. “Vsevednost” nas bo dolgoročno stala določenih svoboščin in nekaterim stvarem se bomo morali odpovedati.

Bog nam daje svobodo. Človek si jo krati.