Med klasična čistila uvrščamo vsa tista, ki vsebujejo razne kemijske snovi in spojine, ki naj bi naše površine učinkovito očistile. Značilen je tisti močan vonj, ki nam še dodatno da občutek, da smo pa tokrat res dobro očistili. V večini čistil, ki jih najdemo na policah trgovin, se nahaja kar nekaj snovi, ki so lahko nevarne za zdravje.

Kaj vse je dodano klasičnim čistilom? Lahko začnemo z barvili in aromami, če pa se malo bolj poglobimo najdemo kar nekaj zelo škodljivih in kancerogenih snovi.

Kot primer, večina čistil za steklo vsebuje amonijak (NH3), ki je hitro hlapljiv, zato so mu najbolj izpostavljena naša dihala, oči in koža.

Ste vedeli, da čistila za pečico lahko vsebujejo natrijev hidroksid (NaOH), ki je tako koroziven, da lahko razžre vašo povrhnjico? Hlapi so enako škodljivi, dejstvo pa je, da nekaj čistila vedno ostane na površini, kar pomeni da ob naslednji uporabi pečice zaradi  temperature čistilo začne hlapeti, in ob okusni pečenki imamo dodaten priokus natrijevega hidroksida. Zadnjič smo bili gostje v pogovorni oddaji Klepet ob kavi, kjer smo še bolj podrobno govorili o strupenih čistilih. Prispevek je na voljo na tej povezavi.

Čiščenje izpostavlja pljuča kemičnim čistilnim sredstvom, kar dolgoročno povzroča okvaro dihal in dihalnih poti.

Raziskava (Univerza Bergen, Haukeland Univerzitetna Klinika) je pokazala da je sčasoma okvara dihal zaradi uporabe strupenih kemičnih čistil podobna okvari, ki jo povzroča dolgoletno kajenje cigaret. Več o posledicah uporabe strupenih čistil lahko preberete tukaj.

Agresivna kemijska čistila nam seveda omogočajo hitro čiščenje, ker so sama po sebi zelo močna. Kdaj moramo kakšno površino malo bolj zdrgniti, ali pa pač kupimo še bolj agresivno čistilo. Kakšne pa so tu posledice na našem inventarju?

Agresivna čistila, predvsem kisline, dolgoročno povzročajo škodo tudi na našem pohištvu. Ste kdaj opazili, da je vaša kopalniška oprema nekoliko pozelenela? Ploščiče niso več tako sijoče, lakiran parket pa izgleda že kar konkretno obrabljen? Razna sredstva najprej uničujejo, razžirajo zgornjo zaščitno plast na površinah, s časom pa prodirajo v globino materiala.

Zaradi teh razlogov se vedno več ljudi odloča za bolj naravna sredstva, kot so eko čistila.

V to skupino uvrščamo čistila na naravni osnovi, večinoma so na rastlinski bazi kot je limona, naravna eterična olja,  naravne sadne kisline ipd. Zraven spadajo še tista, ki jih lahko najdemo kar  v svoji kuhinji, kot primer soda bikarbona, limona in kis.

V primerjavi z klasičnimi čistili so veliko bolj varna za uporabo, saj ne vsebujejo agresivnih kemikalij, ki škodijo našemu zdravju in inventarju.  Pa je to res?

Če kot primer vzamemo sodo bikarbono. Ko govorimo o ekološkem načinu čiščenja, velikokrat zasledimo uporabo sode.

Res je, da je za veliko stvari efektivna, ne smemo pa zanemariti dejstva, da je ob nepravilni uporabi lahko tudi zelo škodljiva.

Ker je soda sama po sebi abrazivno sredstvo, na steklenih površinah zelo hitro lahko pusti vdrgnine in praske. Aluminij (kuhinjsko pohištvo, posode..) res da očisti odlično, a hkrati povzroča hitrejšo oksidacijo kar vodi v rjavenje.

Proizvajalci keramičnih plošč in ostalih kamnitih/keramičnih površin opozarjajo na škodljivost sode. S časom razžre in odstrani zgornjo zaščitno plast in začne prodirati na marmorno površino. Posledice so približno enake kot pri steklenih površinah.

Če smo ugotovili kakšno škodo lahko povzroči na steklu, aluminiju in marmoju, kakšne so šele posledice na lesenih površinah?

Pri ekoloških čistilih ne smemo pozabiti, da je velikokrat dodan majhen procent neke kemijske snovi, kot je natrijev benzoat, benzil akohol in limonen. Te snovi niso tako zelo strupene, kot te ki jih najdemo v klasičnih čistilih, še vseeno pa povzročajo draženje kože, dihal in oči.

Kot tretja skupina so tu ekološki čistilni stroji. Sem uvrščamo vse čistilne stroje ki delujejo na uporabi vode, kot so parni in termični čistilci ter nekateri ostali aparati, ki naše površine čistijo brez dodanih kemikalij, ali na sploh čistil. Gre za naraven koncept črpanja virov iz okolja. Ogenj, veter in voda. (video)

Najprej moramo izločiti tiste stroje, ki še vedno delujejo z uporabo čistil v kombinaciji vode.

Posvetimo se tistim ekološkim, kot primer parni čistilci. Kako delujejo? Pravzaprav je zelo preprosto, gre za uporabo samo vode, ki jo aparat segreje na visoko temperaturo, zaradi česar se voda spremeni v paro. Visoke temperature seveda umazanijo uničijo, raztopijo maščobo, če pa je temperatura dovolj visoka, kar nekateri stroji danes že dosegajo, je pa površina na naraven način tudi dezinficirana. Kaj je glavna prednost takih aparatov? Kot najpomembnejše, poskrbimo za svoje zdravje, čiščenje samo z vodo zdravju ne predstavlja nikakršne nevarnosti, kajne?

Glede na to, da ni dodanih nobenih snovi, je prijazno tudi za naš inventar, ga neguje in ohranja takšnega, kot je bil ob opremljanju. S tem lahko dosežemo tudi podaljšano življensko dobo našega pohištva.

Čiščenje je predvsem enostavnejše, hitrejše in navsezadnje bolj učinkovito.

Dejstvo je, da živimo v svetu, ko imamo vsi bolj malo časa, zato se večinoma še vedno poslužujemo klasičnih čistil z močno vsebnostjo kemikalij, pošpricamo in površino na hitro prebrišemo. Z naravnimi čistili, ki so seveda kot smo ugotovili boljša za naše zdravje, porabimo nekoliko več časa, glede na sestavo so pa temu primerno tudi dražja. S pravo opremo, kot je recimo nek stroj, parni čistilec, pa dejansko lahko prihranimo najprej na času, zdravju in pa seveda tudi denarju. V kolikor vas to morda zanima, si lahko preberete še zakaj je termični čistilec odlična naložba.

Razna čistilna sredstva vsebujejo snovi, kot so derivati benzena, ki so kancerogeni (karcinogeni) ; aldehide; toluen in mnoge druge izjemno strupene substance, povezane z rakavimi obolenji, poškodbami ledvic, poškodbami ploda, motnjami centralnega živčnega sistema in alergijskimi reakcijami. Mnogi so celo endokrini disruptorji (hormonski motilci), ki vplivajo na naš celotni hormonski sistem in vodijo v mnoge bolezni. Ena bolj nevarnih snovi v čistilih je tudi je 1,4-dioksan, ki je sintetični petrokemični karcinogen. Proizvajalci ne deklarirajo te snovi na nalepki, saj nastane kot stranski produkt etilen oksida. Tovrstne snovi so znane po tem, da povzročajo poškodbe jeter. Karcinogeni  poškodujejo dedni material znotraj celice, s čimer prekinejo biološke procese v telesu. Poškodbe celic vodijo v nastanek tumorjev in raka.

Rezultati škode, ki jo s tem delamo svojemu zdravju, pa so na žalost vidni šele čez nekaj let.

Raziskovalci z norveške univerze Bergen so v raziskavi “Cleaning at Home and at Work in Relation to Lung Function Decline and Airway Obstruction,” preučili podatke 6235 žensk, ki so jih spremljali kar 20 let.

Rezultati so pokazali, da pljuča po 20 letih redne uporabe čistil tako opešajo kot pri kajenju.

“Sporočilo te raziskave je, da te kemikalije opazno poškodujejo vaša pljuča, pogosto pa so celo nepotrebne – že krpe iz mikrovlaken in voda so pogosto dovolj.”

V nekaterih raziskavah je bila uporaba kemijskih sredstev povezana s povečanim tveganjem za druge bolezni dihal, kot je npr. astma ali kronična obstruktivna plučna bolezen.

Rezultati raziskave s harvardske univerze in francoskega Nacionalnega inštituta za zdravje in medicinske raziskave, objavljeni oktobra 2019 v reviji JAMA Network Open, so pokazali, da je uporaba razkužil povezana z višjo incidenco kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB).

Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je težko obolenje, ki človeku krade dih,  dokler bolnik življenja ne ohranja le še po zaslugi dolgotrajnega zdravljenja s kisikom na domu. Bolnik s KOPB težave občuti šele, ko je okvarjena že skoraj polovica pljuč. Bolezen velikokrat ostane neprepoznana, kajti za težave, ki človeku sčasoma otežujejo povsem običajna vsakdanja opravila, oboleli predvideva, da se pojavljajo bodisi zaradi kajenja bodisi zaradi staranja. Po drugi strani pa pojavnost kronične obstruktivne pljučne bolezni narašča, saj je ta danes že četrti najpogostejši vzrok smrti.

Leta 2016 je bila tretji najpogostejši vzrok smrti na svetu, saj je terjala življenje kar treh milijonov ljudi.

Znanstveniki so v raziskavi spremljali incidenco bolezni pri več kot 73.000 medicinskih sestrah v ZDA. Pri tistih, ki so bile vsaj enkrat tedensko izpostavljene katerikoli vrsti razkuževalnega sredstva, so ugotovili za 35% povečano tveganje za KOPB. Medicinske sestre, ki so razkužila uporabljale več kot štirikrat tedensko, so za KOPB zbolevale še pogosteje – pri njih je bilo tveganje povišano za kar 43%.

Rezultati omenjenih raziskav niso niti najmanj presenetljivi, saj je znano, da so v razkuževalnih sredstvih kemikalije, ki dražijo in poškodujejo dihala. Pljuča se ne obnavljajo, ko so poškodovana, taka ostanejo, ne glede na zdravljenje.

Vsi imamo izbiro, lahko se ne zmenimo za škodljive snovi, ki jih dnevno vnašamo v svoje telo, lahko pa sprejmemo nam in okolju prijaznejšo odločitev.