EKOLOŠKA KRIZA IN MEJE RASTI
Ljudje, kot posamezniki smo vraščeni v “družbeno okolje”, ki ga sestavljajo dom, sosedje, prijatelji in vrstniki, šola, zapleten sistem informacij, ceste, hiše in razne tovarne,… to imenujemo socitehnosfera, lahko pa s človekovo dejavnostjo ustvarjen svet imenujemo tudi umetni ali kulturni ekosistem. Človekova družba se vpleta v naravno okolje, človek sam je del naravnega okolja in je od njega na različne načine odvisen. To odvisnost poskuša človek premagati in obvladati naravne danosti, poleg tega prilagoditi naravno okolje svojim potrebam – rezultat tega pa je konflikt med sociotehnosfero in ekosfero, ki lahko uniči človeka in naravo.
EKOLOŠKA KRIZA je porušeno ravnovesje med človekom (družbo) in naravo, krivec za to pa je človek s svojo kulturo in tehniko, s katerima brezobzirno dominira nad naravo. Ekološka kriza je cela vrsta nerešenih problemov – od lokalnih odlagališč odpadkov, pa do škodljivih sprememb celotnega podnebja; to je rezultat izrazitega nesoglasja med cikličnimi in v sebi zaključenimi procesi, ki se odvijajo v ekosferi.
Obstajajo naravne meje rasti, ki jih postavljajo predvsem omejen prostor, omejene količine naravnih virov ter omejeno sposobnost narave za sprejem odpadkov oziroma omejene samočistilne zmogljivosti okolja. Zavest o destruktivnem človeškem preoblikovanju naravnega okolja se pojavi bolj v drugi polovici 20. stoletja.
VZROKI EKOLOŠKE KRIZE
POMEN ANTROPOLOŠKEGA DEJAVNIKA IN ANTROPOCENTRIZEM
Vzroke sedanje ekološke krize povezujemo z nastopom industrijske dobe pred 200 leti. Nekateri pa iščejo vzroke že v samem bistvu človeka, poudarjajo antropološki dejavnik – človek naj bi bil v nasprotju z živaljo sposoben izumljati in izdelovati orodja in te izkušnje prenašati na potomce. Človek je torej sposoben gospodovati naravi in jo prilagajati svojim potrebam, s tem pa žal začne ogrožati tudi svoj in njej obstoj. Do bistvene spremembe v človekovem odnosu do narave je prišlo tam in tedaj, ko je človek postal poljedelec in živinorejec. S temi dejavnostmi je človek bolj posegel v naravne sisteme in jih pristransko prilagodil svojim potrebam. S tem je sicer povzročil več škode kot koristi, na primer zaradi prekomernega izsekavanja gozda, ampak so bile te “poškodbe” dolgo lokalno omejene. Tam, kjer človek postane samostojen ekološki dejavnik, se korenito spremeni njegovo dojemanje lastnega položaja v naravi.
VPLIV MODERNIZACIJE IN INDUSTRIALIZACIJE
Z nastopom industrijske dobe se začnejo eksponencialna rast izkoriščanja neobnovljivih virov, nenehna razširjena reprodukcija in pospešena rast prebivalstva. Vzrok sedanje ekološke krize je torej industrijski način proizvodnje, ki se je uveljavil najprej v kapitalistični nato v socialistični različici. Cilj je postal proizvesti čim več materialnih dobrin, postati neodvisen od naravnih pogojev, obvladati naravo in vplivati na dogajanje v njej. Z industrijsko dobo se je uveljavil nov pogled na naravo – odmaknjeno, brez domišljije, motivov, mehanično in matematično. Narava ima svoje zakone, ki jih z opazovanjem in človeškim razumom mogoče spoznati in so predmeti predvidevanja. Spoznavnost, merljivost in predvidljivost narave imajo svoje praktične cilje – s tem, ko jo spoznamo, jo lahko tudi praktično obvladamo in izkoriščamo za človeške potrebe. S pospeševanjem industrijskega razvoja je postalo bolj očitno, da sociotehnosfera in ekosfera delujeta po različnih načelih in prva ogroža drugo. V ekosferi je vse povezano z vsem, značilno je krožno gibanje in ni prostora za odpadke. Sociotehnosfera pa deluje po načelu linearnosti, kjer se vsi procesi iztečejo v odpadke. Človek nenehno ločuje snovi iz zaprtih naravnih krogotokov in jih vključuje v linearne procese.
NEKATERI GLOBALNI EKOLOŠKI PROBLEMI
Blaginje industrijske civilizacije je deležen majhen delež svetovnega prebivalstva, pa vendar je ekološka kriza globalni problem. Ogroženost rastlin, živali in ljudi ni več mogoče lokalno omejiti, saj imajo globalizacijsko tendenco. Problem ekološke krize ne more rešiti nobena država posamično, mogoče jih je rešiti samo s skupnim prizadevanjem vseh držav. Globalno segrevanje ozračja naj bi imelo resne posledice na ves živi svet in tudi na način življenja ljudi. Podnebne spremembe naj bi najbolj prizadele nekatera območja sveta, ki so že zdaj med najrevnejšimi. Tudi umiranje gozdov poteka globalno; včasih so umirali zaradi izsekavanja za obdelovalne površine, dandanes pa umirajo tudi zaradi onesnaženosti, kar je posledica industrializacije.
PRIZADEVANJE ZA OBLIKOVANJE “OKOLJU PRIJAZNEGA” GOSPODARSTVA
V razmerah večje blaginje, kjer ljudem ni potrebno toliko skrbeti za materialne dobrine in revščino, kjer so ljudje bolj izobraženi in imajo dostop do informacij, se prej razvije zavest o tveganju in ogroženosti, ki ju povzroča proizvodnja bogastva. Gospodarsko razvite družbe zahtevajo spojitev ekologije in ekonomije, temu pravimo oblikovanje okolju prijaznega gospodarstva. Tu uvajajo t.i. čisto tehnologijo, reciklažo odpadkov, usmerjajo se k uporabi obnovljivih virov energije, sprejemajo predpise o varstvu okolja. Kljub ekološki ozaveščenosti pa sta še precej močna prepričanje in praksa, da je mogoče zadovoljiti številne potrebe in hkrati ne uničevati dodatno še okolja. Poglavitni dejavnik ekološke krize so dandanes tudi nerazvite države zaradi velikega števila prebivalcev in neodgovornega odnosa do okolja. Z globalizacijo gospodarstva so tvegane in umazane tovarne in industrijo preselili v dežele z nizkimi mezdami, ti pa so z vidika razvitih tudi primerno odlagališče vsakršnih strupenih in škodljivih odpadkov.
MOŽNOST ODPRAVLJANJA EKOLOŠKE KRIZE
Za možnost odpravljanja ekološke krize se ponuja več možnih odgovorov in rešitev. Nekateri so pesimisti in pravijo, da ljudje niso sposobni spremeniti svoje dosedanje ekološke naravnanosti, do ekološke in civilizacijske krize bo prišlo. Drugi nočejo priznati, resnost položaja in menijo, da so številne študije o ogroženosti okolja močno pretiravane in ni nobene potrebe po ponovni določitvi mesta človeka v naravi. Tretji so eko-tehnološki optimisti, ki pravijo, da je sedanja ekološka kriza le začasna stvar ter, da jo človek lahko obvlada z uvajanjem ekološko ustreznejših tehnologij in eksponencialna ekonomska rast se lahko nadaljuje, vendar pa obstajajo fizične meje te rasti, a so zelo oddaljene. Tehnologija je sicer povzročila ekološko krizo, vendar jo lahko človek s pomočjo le-te tudi obvladuje. Četrti so prepričani, da je misel, da tehnologija lahko reši ekološke probleme le iluzija. Prispevajo sicer k prizadevanju za uvajanje ekološko ustreznejših tehnologij, vendar menijo, da so ekološko popolnoma ustrezne. Živimo na omejenem okolju (tako prostorsko kot tudi s surovinami), zato nobena trajna rast ni mogoča. Trajna rešitev pred rastočo izrabo virov in onesnaževanjem naj bi bil model stacionarne ravnovesne ekonomije, prehod od rasti k ravnovesju. Odslej bomo živeli z zavestjo o mejah rasti. zadnji čas se uveljavlja koncept okoljskega prostora, ki pa je še vsebinsko in metodološko nedodelan. Okoljski prostor posamezne države sestavlja glede na število prebivalcev določen delež planetarnih količin naravnih virov, ki jih smejo porabiti in prav tako tudi določena količina emisij različnih odpadkov, ki si jih smemo privoščiti. Tako bi bila raven porabe naravnih virov in emisij odpadkov trajno določena in ne bi smela presegati stopnje. Takšno ravnanje naj bi vodilo k sožitju, sobivanju z naravo oziroma k sonaravnemu razvoju. To bo pa mogoče le, če bosta varstvo okolja in enakost prebivalcev sveta postala vodilni civilizacijski cilj. Ne glede na to kaj bomo storili pa bo prišlo do postopne antropološke degradacije okolja.
EKOLOŠKA ETIKA
Ko govorimo o okolju si predstavljamo sebe v središču, kot lastnike in gospodarje narave. Neustrezno varstvo okolja lahko resno ogrozi človekove koristi (bolj se bomo ljudje odločali za rešitve, ki so do okolja prijazne, večje bodo naše koristi). Ekološka kriza je dokaz, da smo ljudje izjemni, a nismo nikakršno središče. S svojim delovanjem izzovemo posledice, ki jih nismo želeli niti predvidevali. Zaradi uničujočih posledic lastnega delovanja je nujno, da na novo premislimo o svojem mestu v naravi.
Bistvo ekološke etike je v tem, da nimamo pravice in dostojanstva samo ljudje, ampak tudi druga živa bitja in naravni objekti, ter da moralno delovanje v odnosih med ljudmi razširimo na naravo. Nujno pa je, da se ne dojemamo kot središče, ampak kot eden sestavnih delov, odreči se moramo antropocentrizmu. Bolj ko se bodo uveljavljale prepovedi, zapovedi in dolžnosti v človekovem odnosu do narave, bolj se bo spreminjalo tudi moralno vrednotenje, nedopustno ravnanje in tudi moralna sodba.
“Gost si na tem planetu, zato se pričakuje od tebe, da boš zapustil takega, kakršnega si našel, ali boljšega. Skrbeti moraš za druge življenjske oblike, ki ne znajo govoriti ali si pomagati. Odgovoren si za obljube, ki jih daješ, za dogovore, ki jih sklepaš, in za rezultate svojih dejanj.” – Marlo Morgan
