STANJE NAŠEGA OKOLJA SE JE V ZADNJIH LETIH NEKOLIKO POPRAVILO
Slovenija je sicer majhna država, ki pa se zaradi reliefne raznolikosti (menjava dolin, kotlin in gora), prehodne lege in odprtosti proti drugim delom Evrope srečuje z različnimi okoljskimi problemi. Ti so se nakopičili v drugi polovici 20. stoletja. Naše okolje je bilo najbolj prizadeto v obdobju najhitrejše povojne industrializacije in urbanizacije. Onesnaževanje okolja povzorčajo različne emisije. Emisije so različne snovi ali vrsta energije, izločene in zapuščene v okolje. Sestavljajo jih različni plini, tekoči in trdni delci ter sevanja.
Onesnaževanje okolja se je krepilo vse do sredine prejšnjega desetletja. V zadnjih letih, v obdobju po osamosvojitvi, se je stanje posameznih sestavin okolja, predvsem zaradi zapiranja tehnološko zastarelih industrijskih obratov, nekoliko izboljšalo kakovost površinskih voda in zraka. Pri drugih sestavinah pa se še naprej slabša, recimo kakovost podtalnice. Pokrajine, kjer je prizadetost okolja večja, se prepletajo s tistimi, kjer je manjša. Čeprav so prizadete vse sestavine okolja (zrak, vodovje in tla), je prizadetost omejena predvsem na nekatere kotline in doline ter posamezne odseke rek.
ONESNAŽEVANJE ZRAKA SE JE ZMANJŠALO
Onesnaženost zraka se je zaradi reliefne raznolikosti najbolj osredotočila v nekaterih kotlinah in dolinah. Emisijam, ki nastajajo v Sloveniji, se pridružujejo tudi škodljive snovi, ki jih k nam prinašajo vetrovi iz Zahodne in Srednje Evrope. 
V preteklosti je bila v Sloveniji onesnaženost zraka ena največjih težav, zato smo na tem področju tudi ukrepali. Glavni vir onesnaževanja so termoelektrarne, ki oddajajo zdravju najbolj škodljiv žveplov dioksid, del emisij pa prihaja tudi od industrije in ogrevanja stavb. Emisije žveplovega dioksida smo v 15-ih letih zmanjšali skoraj za polovico. To je posledica zmanjšanja industrijske proizvodnje; še posebej zaustavitve proizvodnje v tehnološko zastarelih in energijsko potratnih industrijskih obratih, ki so pomemben vir žveplovih emisij. Pri industriji in ogrevanju stavb smo ekološko oporečne vrste domačega premoga začeli nadomeščati z drugimi, do okolja prijaznejšimi gorivi tj. zemeljski plin in sistemi ogrevanja. Poleg emisij žveplovega dioksida so se pri nas zmanjšale tudi emisije dima.
PRIZADETI SO TUDI GOZDOVI, TLA IN VODOVJE
Tudi naše vodovje je čezmerno onesnaženo. Glavni vir onesnaževanja so intenzivno kmetijstvo, del industrije, promet in razpršena poselitev z neurejenim odvajanjem odpadnih voda. K sreči imajo reke samočistilno sposobnost, kar pomeni, da se njihova kakovost ob toku navzdol počasi izboljšuje. Površinske vode so najbolj onesnažene zaradi industrijskih in komunalnih odpadkov iz naselij. Na voljo imamo premalo čistilnih naprav, še posebej v večjih slovenskih mestih. Zaradi velike porabe kemičnih zaščitnih sredstev in mineralnih gnojil se v zadnjih letih slabša kakovost podtalnice, ki je naš najpomembnejši vir pitne vode. Zaradi kmetijstva so onesnažena tudi tla. Naši gozdovi pa so prizadeti predvsem zaradi onesnaženega zraka, pri čemer je stanje pri iglavcih še bolj kritično.
RAVNANJE Z ODPADKI JE ŠE VEDNO PROBLEM
Ena najslabše rešenih nalog v okviru varstva našega okolja je ravnanje z odpadki. Odpadke delimo na industrijske in komunalne, pri čemer industrija največkrat odlaga skupaj s komunalnimi. Večino odpadkov odlagamo v naravo, namesto, da bi jih vsaj deloma predelali. Imamo čez 50 organiziranih odlagališč komunalnih odpadkov, vendar pa še zdaleč niso vsa na primernih krajih in ustrezno opremljena. Čeprav je večina prebivalstva že vključena v organiziran odvoz odpadkov, imamo še od 55.000 do 60.000 divjih odlagališč odpadkov.
DELI VARSTVA OKOLJA SO TUDI ZAVAROVANA OBMOČJA
Nekatere živalske in rastlinske vrste so resnično ogrožene. Najboljši ukrep proti temu je zavarovanje takšnih takšnih območij s posebnimi predpisi. Za zdaj imamo zavarovanega le 8% ozemlja, glede na naravne danosti pa bi ga bilo potrebno zavarovati 30%.
Varstvo narave ima v Sloveniji že dolgo tradicijo, saj so bile prve naravne znamenitosti zavarovane že v 19. stoletju. Pomembnejše naravne znamenitosti so razglašene za naravne rezervate ali naravne spomenike. Zaokrožena območja z večjo gostoto naravnih in tudi kulturnih znamenitostih so že zavarovana v narodnem in več krajinskih parkih. Najpopolnejša oblika zavarovanja narave je narodni park. Milejše oblike zavarovanja narave pa so regijski in krajinski parki.
“Vsak posameznik šteje.
Vsak posameznik ima svojo vlogo.
Vsak posameznik lahko pripomore k spremembam.” – Jane Goodall
