Odpadek je snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči. Delimo jih na komunalne, industrijske, gradbene in odpadke iz rudarstva. Odpadki so okoljski problem, zato si prizadevamo tako za omejevanje škodljivih vplivov na zdravje ljudi in okolje pri nastajanju in ravnanju z odpadki kot tudi za zmanjševanje uporabe virov in ustrezna ravnanja z odpadki v praksi.
Odpadke lahko razdelimo po področjih ali skupinah proizvodov.
KOMUNALNI ODPADKI OZIROMA ODPADKI IZ GOSPODINJSTVA
Komunalni odpadek je po Zakonu o varovanju okolja odpadek iz gospodinjstev in njemu podoben odpadek iz trgovine, proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega sektorja. Več ciljev varstva okolja določa Direktiva o odpadkih, med drugimi tudi, da je treba do leta 2020 ponovno uporabo ter recikliranje odpadnih materialov (papir, kovine, plastika in steklo) iz gospodinjstev ter po možnosti iz drugih virov, kjer so tokovi odpadkov podobni odpadkom iz gospodinjstev, povečati na najmanj 50% skupne mase. V spremembi direktive iz leta 2018 je bila ta meja postavljena še nekoliko višje.
Da bi dosegli zastavljeni cilj, je treba posamezne frakcije komunalnih odpadkov ločeno zbrati, če je to le tehnično in okoljsko izvedljivo in če ne povzroča nesorazmernih stroškov. Ločene odpadke namreč lažje predelamo in kakovostno recikliramo.
V gospodinjstvih nastajajo nenevarni in nevarni odpadki. Izvajalec javne službe po sistemu od vrat do vrat zbira:
- mešane komunalne odpadke,
- biološke odpadke in
- odpadno embalažo iz plastike, kovin in sestavljenih materialov.
Izvajalec javne službe mora zagotoviti tudi ločeno zbiranje za posamezne frakcije odpadkov (odpadni papir in karton, odpadno embalažo iz papirja, kartona, plastike, sestavljenih materialov in stekla). Vsi tisti odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih in jih ne moremo uvrstiti v nobeno od teh skupin, spadajo med mešane komunalne odpadke.
ODPADKI IZ KMETIJSTVA
Odpadki iz kmetijstva ne spadajo med komunalne odpadke. Ni jih dovoljeno mešati in odlagati skupaj z mešanimi komunalnimi odpadki ali kot ločeno frakcijo komunalnih odpadkov. Načeloma na kmetijskem gospodarstvu pri kmetovanju nastajajo tri frakcije odpadkov:
- nenevarni odpadki iz kmetijstva,
- nevarni odpadki iz kmetijstva in
- odpadna embalaža.
Za fekalne snovi, slamo in druge naravne nenevarne materiale, ki nastajajo v kmetijstvu in se uporabljajo pri kmetovanju, se ne uporablja. Del nenevarnih odpadkov iz kmetijstva so biološki odpadki, ki jih lahko kmetje aerobno ali anaerobno obdelajo. Pod določenimi pogoji za to predelavo ne veljajo določbe Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata. Ti pogoji so:
- da se uporabljajo le za rastlinske odpadke in živinska gnojila, ki nastajajo v kmetijstvu,
- da njihova predelava poteka na kraju njihovega nastanka in
- da se iz njih nastali kompost ali digestat uporabi na kmetijskih zemljiščih tega kmetijskega gospodarstva.
MINIRANJE IN ODPADKI PRI PRIDOBIVANJU NEKOVINSKIH MINERALNIH SUROVIN
Mineralna surovina ali mineral je koncentracija ali pojav organskih ali anorganskih snovi v ali na zemeljski skorji, kot so, na primer, energetske surovine, kovinske mineralne snovi (rude) in nekovinske mineralne surovine (industrijski minerali in mineralne surovine za gradbeništvo).
Pri pridobivanju in bogatenju mineralnih surovin nastajajo tudi rudarski odpadki. Rudarske odpadke nekovinskih mineralnih surovin Slovenije uvrščamo med inertne in nenevarne.
ODPADNA EMBALAŽA
Pravila ravnanja in druge pogoje za proizvodnjo, uporabo in distribucijo embalaže, ter za zbiranje, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže se uporablja Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Cilj uredbe je preprečevati nastajanje odpadne embalaže in zagotavljati ponovno uporabo ter recikliranje in druge oblike predelave, da bi čim bolj zmanjšali obseg končnega odstranjevanja odpadne embalaže.
Embalaža se deli glede na:
- namen uporabe,
- možnost ponovne uporabe in
- vrsto embalažnega materiala.
Po namenu uporabe se embalaža deli v tri osnovne skupine:
- prodajna ali primarna embalaža,
- skupinska ali sekundarna embalaža in
- transportna ali tercialna embalaža.
Glede na možnost ponovne uporabe se embalaža deli na:
- vračljivo (za večkratno uporabo) in
- nevračljivo (uporabi se samo enkrat).
Vrste embalažnega materiala so:
- papir in karton,
- plastika,
- les,
- kovine,
- steklo,
- sestavljeni materiali (kompoziti) in
- drugi materiali (keramika, tekstil, material biološkega izvora, itn.).
Embalaža je lahko označena zaradi prepoznavanja embalažnega materiala, ni pa to obvezno. Te oznake so namenjene lažji in boljši predelavi, vključno z razvrščanjem zbrane odpadne embalaže.
Odpadna embalaža se deli glede na vir nastanka in prevzemnika odpadkov na odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (KOE) in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (NKOE). Komunalni odpadek nastaja pretežno v gospodinjstvih, nekomunalni odpadek pa zaradi opravljanja dejavnosti (na primer proizvodne, storitvene, trgovinske). Komunalne odpadke prevzemajo izvajalci javne službe zbiranja komunalnih odpadkov, nekomunalne pa neposredno družbe za ravnanje z odpadno embalažo.
Za vso embalažo, ki se daje v promet, in vso odpadno embalažo, ki nastane v industriji, obrti, trgovini, storitvenih in drugih dejavnostih, gospodinjstvih ali drugod, ne glede na uporabljeni embalažni material se uporabljajo določbe Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Izjeme so določene s posebnimi predpisi.
Končni uporabnik mora odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (to je odpadno embalažo, ki nastaja v gospodinjstvih, zbrati, hraniti in prepuščati v zbiralnicah ločenih frakcij ali v zbirnih centrih, ki morajo biti urejeni v okviru obvezne lokalne javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov).
Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je v Sloveniji urejeno na podlagi načela podaljšana odgovornosti proizvajalca. To pomeni, da so proizvajalci embalaže odgovorni za vzpostavitev in financiranje sistema ravnanja z odpadkom, ki nastane zaradi uporabe embaliranega izdelka. Proizvajalci morajo zagotoviti in financirati sistem ravnanja z vso odpadno embalažo, ki nastaja v Sloveniji, tako v gospodinjstvih (komunalna odpadna embalaža) kot zaradi izvajanja del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu in prometu (nekomunalna odpadna embalaža).
ODPADNA ELEKTRIČNA IN ELEKTRONSKA OPREMA
Pravila ravnanja z odpadno električno in elektronski opremo določa Uredba o odpadni električni in elektronski opremi. Uredba z namenom varstva okolja in varovanja človekovega zdravja določa pravila za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadne električne in elektronske opreme ter ravnanja z njo.
Proizvodi električne in elektronske opreme se zelo hitro razvijajo, njihova uporaba se širi tako rekoč na vsa področja sodobnega življenja. Velika večina tovrstne opreme, kamor spadajo tudi mobilni telefoni in odrabljeni računalniki, vsebuje nevarne snovi ter sestavne dele in materiale, ki takšne snovi vsebujejo. Zaradi tega je večina odpadne električne opreme nevaren odpadek, s katerim je treba ustrezno ravnati. Če jih zavržemo ali odvržemo med mešane komunalne odpadke, se lahko pri nadaljnjem ravnanju z njimi poškodujejo ljudje ali končajo na odlagališču komunalnih odpadkov, kamor kot nevarni odpadki ne sodijo. V obeh primerih se lahko v okolje sprostijo nevarne snovi.
Ker gre za najhitreje naraščajoči masni tok odpadkov, je bilo ravnanje z odpadno EE-opremo prepoznano kot eno prednostnih področij, za katerega se vzpostavijo enotni ukrepi na ravni celotne Evropske unije. še pred nekaj leti je večina te opreme končala na odlagališčih, sežgana ali predelana brez kakršne koli predhodne obdelave. Posledica je bila sproščanje nevernih snovi v okolje in velika izguba potencialnih virov surovin. Zato je ločeno zbiranje te vrste odpadkov, izločitev nevarnih snovi iz odpadne električne in elektronske opreme ter nadaljnje ustrezno ravnanje z njimi bistvenega pomena.
BIOLOŠKI ODPADKI
Biološki odpadki so biorazgradljivi odpadki z vrtov in iz parkov, živilski in kuhinjski odpadki iz gospodinjstev, restavracij, gostinske dejavnosti in trgovin na drobno ter primerljivi odpadki iz obratov za predelavo hrane. Biološko razgradljiv odpadek je kakršen koli odpadek, ki se lahko aerobno ali anaerobno razgradi.
Obvezna ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki, ki nastajajo v kuhinjah in pri razdeljevanju hrane v živilski dejavnosti (gostinstvo), kuhinjskimi odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvu in z zelenim vrtnim odpadom. pravila ravnanja in druge pogoje v zvezi s predelavo biološko razgradljivih odpadkov in uporabo komposta ali digestata določa Uredba o pridelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta.
Najenostavnejši način obdelave ločeno zbranih biološko razgradljivih odpadkov je kompostiranjem s katerim pridobimo nove, uporabne organske snovi – kompost. Hišno kompostiranje je kompostiranje biološko razgradljivih odpadkov, ki nastanejo v posameznem gospodinjstvu kot kuhinjski odpadki ali kot zeleni vrtni odpad.
Osnovni pogoj za pridelavo kakovostnega komposta, ki ga lahko tržimo ali uporabimo na lastnem vrtu, je ozaveščenost posameznika ter pravilno ločevanje biološko razgradljivih odpadkov na izvoru. Dokazano je, da če z ustreznim ločevanjem biološko razgradljivih odpadkov na izvoru lahko dosežemo čistost surovin, kar je pogoj za kakovosten razkroj teh odpadkov in kakovosten proizvod.
NEVARNI ODPADKI
Nevaren odpadek je odpadek, v katerem je koncentracija nevarnih snovi takšna, da ima eno ali več nevarnih lastnosti, ki so opisane v predpisih o ravnanju z odpadki. nevarni odpadki vsebujejo nevarne snovi ali so pomešani z nevarnimi snovmi.
Razvrščanje odpadkov kot nevarnih ali nenevarnih in zlasti razumevanje, kdaj in pod katerimi pogoji je treba odpadke šteti za nevarne, je ključna odločitev v celotni verigi ravnanja z odpadki od nastanka do končne obdelave. Kadar je odpadek pravilno razvrščen kot nevaren, začnejo veljati številne pomembne obveznosti, na primer glede označevanja in pakiranja, pa tudi glede razpoložljive skladne obdelave. 
V grobem lahko (glede na vir) tiste odpadke, ki imajo eno ali več nevarnih lastnosti, ločimo na nevarne odpadke iz industrije in nevarne odpadke iz gospodinjstev.
Nevarni odpadki, ki se najpogosteje pojavljajo v gospodinjstvih, so zdravila, baterije, topila, kisline in baze, odpadna motorna olja, pesticidi, fluorescentne cevi in drugi odpadki, ki vsebujejo živo srebro, odpadna električna in elektronska oprema, barve in lepila, ki vsebujejo nevarne snovi, ter les in embalaža, ki prav tako vsebujeta ostanke nevarnih snovi.
Pri nepravilnem ravnanju s katerimi koli odpadki, posebej pa z nevarnimi, lahko pride do neželenih vplivov na okolje, kot so izpusti v zrak, površinske in podzemne vode ali tla. Ti imajo poleg kratkoročnih negativnih vplivov na okolje tudi možne dolgoročne vplive.
ODPADKI IZ ZDRAVSTVA
Odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskav, zaradi načina nastajanja, lastnosti in količin zahtevajo poseben način ravnanja. Povzročitelj odpadka mora zagotoviti, da se odpadki iz zdravstva ne prepuščajo kot mešani komunalni odpadki, temveč se odlagajo v za to namenjene posode ali vreče.
STANJE NA PODROČJU ODPADKOV V SLOVENIJI
Enako kot po vsem svetu tudi pri nas količina odpadkov narašča. V povprečju ustvarimo v Sloveniji nekaj več kot 8 milijonov ton odpadkov na leto, od tega več kot milijon ton komunalnih, kar znese 495 kilogramov na prebivalca. Med komunalnimi odpadki je za 6.700 ton nevarnih komunalnih odpadkov, vendar nam uspeva to količino zmanjševati.
Večina komunalnih odpadkov je v preteklosti končala na odlagališčih. S spremembo zakonodaje, političnimi instrumenti in vzpostavitvijo centrov za ravnanje s komunalnimi odpadki smo trend obrnili, saj sta delež ločeno zbranih odpadkov in stopnja recikliranja pričela naraščati. Z izjemno visoko, kar 59-odstotno stopnjo recikliranja komunalnih odpadkov se Slovenija uvršča v evropski vrh.
UČINKOVITA RABA NARAVNIH VIROV SKOZI KONCEPT KROŽNEGA GOSPODARSTVA
Spodbujanje trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri in njihovo učinkovito rabo, predvsem s podporo prehodu v t.i. krožno gospodarstvo, ki je ključnega pomena pri ravnanju z odpadki. Tako preprečevanje nastajanja odpadkov kot tudi priprava za ponovno uporabo in reciklirane omogočata proizvodnjo izdelkov iz že uporabljenih virov, kar pomembno zmanjša potrebo po naravnih virih. Posledično se v določenem obsegu zmanjšajo tudi raba energije in dodatni vplivi na okolje. Za prehod na strategijo krožnega ravnanja z viri so potrebne celovite spremembe, ki vključujejo celoten življenjski cikel izdelka, vključno z njegovo zasnovo in izbiro materiala, ne samo faze po prenehanju njegove uporabe.
Ko snov ali predmet postane odpadek, začne zanj veljati zakonodaja s področja ravnanja z odpadki. V Sloveniji sledimo na tem področju temeljnim evropskim usmeritvam, katerih skupni cilj je, da preprečijo nastajanje odpadkov ali pa zmanjšajo količino obstoječih. Pri nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi se kot prednostni vrstni red upošteva hierarhija ravnanja z odpadki: preprečevanje odpadkov, priprava za ponovno uporabo, recikliranje, drugi postopki predelave (na primer energetska predelava) in odstranjevanje. za učinkovito in lažjo izpeljavo vseh teh procesov je nujno, da odpadke pravilno ločujemo že na mestu njihovega nastanka. Pri ravnanju z odpadki se poleg okoljskega vidika upošteva tudi ekonomska upravičenost procesov.
